Osteopatija za živali

Pri osteopatiji gre za pregled gibljivosti tkiv v posameznih delih telesa (sklepi, hrbtenica, prepone, glava, ovojnice organov …) ter ugotavljanje in sproščanje blokad, ki motijo fiziološko gibljivost. "Težave lahko nastopijo na ravni gibalnega aparata, denimo šepanje, ali pa na ravni organskih sistemov," pravi Špela Suhač in dodaja: "Če se mišica ne krči in razteza v svojih normalnih mejah, gibi niso več lahkotni in zahtevajo več energije, sila, ki pritiska na posamezne predele, pa je večja. Podobno je z gibljivostjo organov – s krčenjem srca, s črevesno peristaltiko, s polnjenjem in praznjenjem pljuč. Če naj telo telo ustrezno deluje, pa se mora gibati tudi vsaka celica. Ob pomoči osteopatije je mogoče vnovič vzpostaviti gibljivost tam, kjer je bila motena."

Vsako tkivo ima osnovno gibljivost
Osteopat pri delu uporablja roke. Ali se torej zanaša na dotik? "Da. Žival najprej opazujemo: kako stoji in kako se giblje. Temelj nadaljnjega razvoja terapije je v tem, da z dotikom preverimo gibljivost telesa." In kaj osteopat začuti med ročnim pregledom živali? "Vsako tkivo ima osnovno gibljivost. Gibljivost omogočajo mišice, mišične ovojnice, tetive … Ko preverjam vretenca, začutim nepravilno napetost. Vretence vleče v eno ali v drugo stran. To so take malenkostne razlike," pojasnjuje Špela Suhač, "da je treba imeti izostren čut. Tega se priučiš z delom, šele izkušnje ti namreč omogočijo, da začutiš, kdaj nekaj ni v redu. To je težko opisati, nemara gre tudi za nekakšno intuicijo, ki jo terapevt dobi s časom – tudi v veterinarski medicini," pripoveduje sogovornica.

Osteopatija najbolj pomaga pri težavah z gibalnim aparatom

Sogovornica pripoveduje, da lahko osteopat najbolj pomaga pri težavah z gibalnim aparatom. "Gre za stanja, pri katerih žival ne more izvajati posameznih gibov ali pa ima za sabo obolenje, ki je zapustilo posledice na sklepih. V drugem primeru je možno, da sklepa ni mogoče docela pozdraviti, lahko pa sprostimo mišice in olajšamo gibanje, posledično pa prizadeti sklep manj trpi." Doda še, da je osteopatija zelo uspešna pri številnih starostnih težavah, ki nastopijo, ko se vitalnost živali zmanjša. Metoda je uspešna kot dopolnilno zdravljenje pri debelosti in nekaterih kroničnih obolenjih. Zanimalo nas je, ali lahko z osteopatijo vplivamo tudi na duševne težave. kot sta sta napadalnost in prestrašenost. Špela Suhač odgovarja, da je to sicer možno, vendar je odvisno od vzroka. "Nekateri psi so napadalni do drugih psov, ker se bojijo, da se jim bo pes približal in jim povzročil bolečino. Tovrstna napadalnost je povezana z bolečinami – v takih primerih je metoda zelo uspešna. Z osteopatijo je mogoče pomagati tudi pri agresiji in strahu, ki sta povezana z zamikom ali pa z napačno tenzijo lobanjskih kosti." Če je težava čustvene narave oziroma posledica izkušenj, pa znatno boljše in hitrejše učinke doseže kak drug terapevt.

Prva izboljšanja že po eni terapiji
Navadno želenih rezultatov osteopatskega zdravljenja ni mogoče doseči z eno samo terapijo, čeprav je pogosto že po prvi terapiji opaziti vidno izboljšanje. "Žal je treba organizmu dati več impulzov, preden se telo navadi drugačnega delovanja. Včasih je napačna drža že stvar navade – v takem primeru je za vzpostavitev prvotnega stanja potrebnih več stimulacij, povsem enako kot pri ljudeh," pojasni sogovornica in doda, da je veliko odvisno tudi od tega, kako bo lastnik z živaljo delal doma. Lastnikom psov in konj predlaga primerne masažne tehnike in jim ob odhodu poda navodila za stimulacijo prizadetega predela, s katero lahko pripomorejo k boljšemu počutju živali.

Kombinacija različnih tehnik
Osteopatija je združljiva s kitajsko medicino, zato sogovornica masažne tehnike in tehnike pritiskov kombinira z meridijani in akupresuro. "Gre torej za različne tehnike, ki sproščajo energijo. Pri osteopatiji ne gre za kanalizacijo energije, ki je značilna za reiki, temveč za to, da z določenimi prijemi stimuliramo tkivo, da mišica popusti. Ne deluje toliko na energijskem principu, vendar se z njim zelo lepo dopolnjuje."

Živalim je treba prisluhniti
Osnova osteopatije za ljudi in osteopatije za živali je enaka. "Najprej se je razvila humana osteopatija, zatem pa so se veterinarji – sprva v Evropi, zlasti v Franciji – začeli posvečati osteopatiji za živali," pripoveduje osteopatinja in doda, da so tudi tehnike zdravljenja enake. "Živali je treba še bolj prisluhniti, saj ne zna povedati, kje in kdaj čuti bolečino. Bolečino resda izrazi, ne more pa povedati, katere težave ima in kdaj se poslabšajo. Zato je treba podrobno izprašati lastnika in nadvse pozorno opazovati žival," pojasni Špela Suhač in dodaja, da tudi pri ljudeh osteopatija temelji na posluhu za telo. "Tudi pri ljudeh se osteopat ne ozira toliko na pacientove besede, kot na to, kar je našel s preiskavo."

Živali zelo dobro sprejmejo terapijo
"Z živalmi je čudovito delati in menim, da znatno bolje sprejemajo terapijo kot ljudje. Ljudje smo obremenjeni z egom in s skrbmi, žival pa brezpogojno sprejme vse, kar ji prija – oziroma nemudoma pokaže, kaj ji ne ustreza. Žival se tudi ne prilagaja terapevtu in se ne pretvarja, da ji nekaj ustreza, če ji v resnici sploh ne," odgovarja na vprašanje o odzivu živali na terapijo. Meni, da je tudi odzivni čas pri živalih, zlasti pri psih, pogosto krajši kot pri ljudeh. Seveda pa je to v veliki meri odvisno od tega, za kakšno obolenje gre, koliko časa traja in v kakšnem stanju je žival, ko pride na terapijo. Osteopatinja še pove, da lahko žival terapijo tudi zavrne, čeprav se ji to še ni primerilo. "Včasih umirjanje kužka ali konja zahteva nekaj več dela. Če je problematika zelo huda in žival ne dovoli dotikanja bolečega območja sklepa, moramo z delom začeti na drugem koncu in postopno preiti na prizadeti del. Živali pogosto zavračajo terapijo, ker ne vedo, kaj jim želimo – če naj to nezaupanje premagajo, moramo vložiti nekaj več truda. Podobno je pri mlajših, živahnih kužkih: kar nekaj časa traja, preden jih umirimo in nato delamo z njimi," pojasnjuje Špela Suhač.

Energijska osteopatija je v Sloveniji bolj ali manj neznana terapevtska metoda. Kako se nanjo odzivajo veterinarji in lastniki živali? "Poklicnim kolegom se metoda zdi zanimiva in jo odobravajo. Ne nazadnje imamo vsi skupen cilj – doseči, da se žival dobro počuti in da je zadovoljen tudi lastnik. Lastniki so srečni, ko vidijo, da njihov ljubljeni štirinožec uživa v terapiji in ob vnovičnem obisku z veseljem vstopi v prostor," sklene sogovornica.

Viva predstavlja
Špela Suhač, dr. vet. med., se je po opravljeni diplomi iz veterine usmerila v študij osteopatije za živali in povsem opustila tradicionalne veterinarske metode. Zdaj ima lastno podjetje, v katerem ponuja komplementarno metodo zdravljenja predvsem konjem in psom. Veterinarska izobrazba, ki je predpogoj za študij osteopatije, ji je pri njenem delu v veliko pomoč: "Poznati moram anatomijo in bolezni, znati pa moram tudi oceniti, kdaj lahko pomagam živali, kdaj pa jo moram nujno napotiti k veterinarju," pravi Špela Suhač. Svoje znanje iz osteopatije je pridobila s triletnim študijem, ki je potekal v Sloveniji, in sicer v okviru nemškega Inštituta za aplikativno kineziologijo in zdravilstvo v Meersburgu.