Z najrazličnejšimi oblikami nasilja se srečujemo vsak dan. Vedno več nasilja je tudi nad otroki in med njimi. Naši najmlajši se takoj, ko jih izpustimo iz varnega domačega okolja (če so le-tega malčki deležni), izpostavljeni možnostim različnega nasilnega obnašanja, ki ga srečujemo že v vrtcih in smo pogosto lahko le nemočni opazovalci.
Nasilje je v svojih mnogoterih psihičnih in fizičnih oblikah tako kompleksen pojav, da bi samo o tem lahko napisali debelo knjigo poglobljenih razprav in analiz; mnoge so že napisane.
Zaupanje med starši in otroki je ključnega pomena, poleg tega pa je zelo pomembno tudi to, da smo sposobni s svojim otrokom vzpostaviti dialog o še tako neprijetnih rečeh, da nam bo sploh mogel in znal kaj povedati.
Starši se moramo ves čas zavedati, da smo mi odgovorni za otrokovo vzgojo. Nihče za nami ne more popravljati napak, zato je ključnega pomena, da se z otrokom že v njegovem najnežnejšem obdobju veliko ukvarjamo.
Vzorci obnašanja, medsebojni odnosi in pogled na svet, ki jih imamo doma, so vzorci, ki jih bo povzel tudi otrok in ga temeljno določajo, čeprav se bo kasneje morda boril proti njim. Starši in vzgojitelji se morda premalo zavedamo, da je razlika med tem, kar govorimo, in tistim, kar delamo, lahko velika. Če otroka učimo, kaj je prav in kaj narobe, sami pa ves čas kršimo pravila, je vse zaman. Otroci nas ves čas opazujejo in starši se včasih sploh ne zavedamo, da delamo nekaj v nasprotju s tem, kar govorimo.
Če naš otrok odrašča v mirnem, urejenem in ljubečem okolju, kjer smo drug do drugega spoštljivi in strpni, če se doma ne prepiramo, pretepamo in obmetavamo s kletvicami, bo to vzel kot nekaj običajnega in samoumevnega. Če vam bo izjemoma ušla kakšna psovka ali se boste kako drugače odzivali kot običajno, si bo to takoj zapomnil in opazil.
V svoje potomce polagamo vse svoje upe in projekte, velikokrat tudi zavedno ali nezavedno na njih popravljamo svoje lastne napake in pričakujemo, da bodo izpolnili naše sanje. Vse premalo pa se zavedamo, kako pomembni smo vsaj v prvem desetletju njihovega življenja, ko se oblikujejo, kot zgled in vrhovna avtoriteta, ki jo posnemajo.
Nujno moramo svoje otroke naučiti, kako se lahko mirno rešujejo konflikti. Naučimo jih spoštovati sebe in druge. Veliko se pogovarjajmo, berimo, pripovedujmo in se kvalitetno družimo.
Kaj pa preventiva?
Če ne vemo, kako bi otroku povedali o nevarnosti okužbe z aidsom, o spolnosti ali pedofiliji (mnogim staršem je pač nerodno govoriti o tem ali pa ne vedo dovolj), jim ponudimo knjigo ali revijo s to problematiko.
Otroke moramo nujno seznaniti s telefonskimi številkami, ki jih redno objavljajo dnevni časopisi in so namenjeni takim ali drugačnim klicem v sili.
Viri: Priročnik za dom in družino (Bojan Kukec, Barbara Habič Pregl, Marjeta Matvoz Šoštarič, Črt Jakhel, Arkadija, 2000).
