Kot vsako leto sta se tudi lansko ati in mami odpravila na kemijski sejem v Frankfurt. Bila sta mnenja, da z mlajšim bratom Martinom nisva dovolj velika ter samostojna, da bi teden dni preživela sama doma, zato sva bivala pri teti Nuši. Zjutraj naju je vsak dan peljala v šolo, popoldan pa sva iz šole odšla domov peš. Ko se je vračala iz Ljubljane, kjer dela, naju je sproti pobrala v Parižljah, kjer sva doma, in naju odpeljala k sebi v Šempeter.
Nekje sredi tedna sva imela oba z bratom napet dan v šoli. Vse stvari sva doma postorila zelo hitro, ker nama je primanjkovalo časa, saj sva iz šole prišla zelo pozno. Nuša naju je prišla iskat okoli tretje ure in skupaj smo odšli še po sestrično Meto ter bratranca Petra. Preživeli smo zanimiv dan, saj smo imeli tradicionalno „palačinkijado“.
Naslednji dan je morala Nuša v služno bolj zgodaj kot sicer.
Med vožnjo v šolo me je nekje v Ločici vprašala: „Jana, imaš telefon?“
“Ja,” sem odgovorila.
„Kaj pa ključe?“ je še naprej spraševala.
„Mislim, da so tu nekje,“ sem odvrnila. Vendar jih ni bilo. Ne v prednjem žepu torbe, ne v zadnjem. Ni jih bilo niti v stranskih žepih.
„Si jih našla?“ je še enkrat sproščeno vprašala Nuša.
„Ne, ne vem, kje so. Morali bi biti v torbi, pa jih ni,“ sem začela hlipati. Takrat smo bili že pred šolo. Bila sem panična, da bi zamudili pouk in Nuša službo, ona pa me je vseeno vprašala, če želim nazaj v Šempeter preverit, če nisem ključev slučajno pustila tam.
“Torbe sploh nisem odpirala, ne morejo biti v Šempetru,” sem prestrašeno in zmedeno odgovorila. V misli se mi je prikradla ideja, da prejšnji dan morda sploh nisem zaklenila vrat, in to sem povedala tudi Nuši. Kot vedno mi je prijazno in pomirjeno odgovorila, da bomo šli pogledat.
Ko smo prispeli na domače dvorišče, mi je srce močno utripalo. Nisem vedela, kaj pričakovati, in nisem vedela, kje bi ključi sicer bili, če ne doma. Izstopila sem iz avta in že na daleč zagledala kup ključev, ki je visel iz ključavnice vrat. Pekla me je vest, da jih prejšnji dan nisem vzela iz vrat. Vedela sem, da bo Nuša zamudila službo, in to zaradi moje površnosti. Bilo mi je žal.
Ko sta se starša vrnila, smo vsi molčali o tem dogodku in še danes ne vesta zanj. Še vedno si ne morem zamisliti, kaj bi se zgodilo, če bi kdo ključe vzel iz vrat in se polastil naše hiše za nekaj časa. Še vedno me peče vest.
Jana GULIN, 8. b
OŠ POLZELA