Sem zelo razigrana, radovedna, zaupljiva in zaupanja vredna oseba. Zelo so me zanimale ljubezenske zgodbe moje dve leti starejše sestre Katarine, ki mi je popolno nasprotje in svojih skrivnosti ni zaupala nikomur razen svojemu dnevniku. Ker sem radovedna, sem si ga vedno želela prebrati, a te možnosti nisem imela.
Tako so minevali tedni, meseci, moja radovednost pa je naraščala. Nekega januarskega dne sem zbolela. Po naročilu zdravnice bi naj ostala doma vsaj teden dni. Ker sem se počutila slabo, sem prve dni prespala, v naslednjih dneh pa nisem imela kaj početi, zato sem se namenila raziskovat sestrino sobo.
Kaj kmalu sem našla dnevnik in priložnost je bila odlična. Počasi in zagreto sem začela prebirati list za listom, kar naenkrat pa zaslišim jezen glas Katarine: »Kaj vendar počneš?! Izgini!« se je drla z močnim glasom. Tudi meni ni bilo vseeno. Hotela sem se ubraniti, zato sem začela jecljati: »Samo, samo …« »Nič samo! Ven!« se je še enkrat zadrla, jaz pa sem s povešeno glavo odšla v svojo sobo, legla na posteljo in razmišljala.
Bilo mi je zelo hudo, vedela sem, da moje dejanje ni bilo pravilno. V oči so mi pridrle solze. Počutila sem se tako zelo krivo, pa vendar nisem imela poguma, da bi vstala in se ji šla opravičit. V solzah sem zaspala.
Po približno eni uri in pol sem se zbudila. Ker sem bila lačna, sem se odpravil v kuhinjo, tam pa je sedela tudi Katarina. Tiho sem sedla ob njo. Ona pa se je pretvarjala, da me sploh ne vidi. Iz oči sem ji prebrala, kako zelo je jezna name. Z nežnim glasom sem jo vprašala: »Boš sok?« Pritrdila je. Medtem ko sva pili, sem začela: »Veš … Strašansko mi je žal, saj veš, radovednost …« Težko sem govorila. V grlu se mi je naredil ogromen cmok.
Zdelo se je, kot da me je razumela. »Si prebrala veliko?« me je vprašala. »Ne, šele začela sem,« sem ji odgovorila.
Po nekaj trenutkih tišine je navdušeno rekla: »Pridi v mojo sobo, ti povem nadaljevanje.« Začudeno sem pogledala in vprašala: »Res?« »Res,« je odvrnila, me potegnila za roko in odpeljala v sobo.
Bila sem zelo vesela, ker mi je odpustila, povrhu vsega pa še povedala veliko skrivnosti.
Od takrat naprej mi vedno pove vse, saj misli, da če mi ne bo, bom pa prebrala. A jaz sama pri sebi vem, da se to ne bo ponovilo.
Andreja Slokar, 8. c
OŠ POLZELA
