V belino bi zaplaval.
V čisto. Brez dna.
Brez obzorja.
Bi se vrnil?
V belini bel.
V belo raztopljen
breztelesen.
Bi še prišel nazaj?
Sama je pot na goro,
kamor greš.
Omahljive so noge,
ki ne ubogajo namena.
Namena, oddaljenega. Dosojenega.
Zamaje se svet. Klecnejo noge.
Križ te vrže. Udari.
Pritisni nate.
Težki križ tebe, ki si težji kot svet.
Trdo križano truplo
z otrdelimi razprostrtimi rokami
omahne s križa v njeno naročje.
Tja, od koder je prišlo in odšlo,
da je oznanjalo tiho besedo ljubezni,
tja se je vrnilo telo.
V naročje, ki ga sprejme nazaj, pade.
V naročje matere vseh mater,
ki bojo ponavljale žalost, globoko.
V molku,
ki je zakovan v samo težko srce sveta.
(Dane Zajc: V belo, zbrane pesmi,Beletrina, 2008)
