Postala bom ptica
V rojstvu dneva bom razprla iluzijo noči,
kakor nežen tok v preletu nebes.
Dvignila se bom nad nebesne širine,
objela ljudi,
ki stegujejo roke
in prisluškujejo utripanju sreče,
vsakemu zamahu vetra, vsakemu valu sivih dni.
Morja v meni valovijo kot dih v nedrjih vesolja.
Čakam, da postajam zvezda na nebu,
na zavoju tišine.
V vseh letnih časih iskra vesolja z rožnatimi krili
in v znamenju miline.
Takrat pridem k tebi, ljuba mati,
poslušat, kaj sva izgubili,
ko se je življenje odkradlo mimo naju …
Čisto potiho, čeprav kot rjovenje in šelestenje v krošnji burje.
Na ginkovi preprogi odgrinjam mehkobo tvojih dotikov.
Iz pesniške zbirke Maja Drolec; Mavrični pajčolan (Kulturni center Maribor, 2025)
