
Samota pritiska na prsi, boleča in utesnjujoča.
Stojim pred oknom,
zunaj sneži,
ugašajo se cestne svetilke,
jaz pa čakam
na sončni vzhod samo zato,
da bi se lahko prepričala,
da bo sonce vzšlo.
Počutim se,
kot da se je moje življenje izteklo,
in to kar tako,
kot da ne bi nikoli živela.
Čas je drevo čuvar,
ki je od znotraj zaznamovano z nevidnimi letnicami
in steguje
svoje razraščene veje proti neskončnemu nebu.
Samota pritiska na prsi, boleča in utesnjujoča.
Slika v glavi pljuska ob robove mojega spomina
kot valovi kovanca,
ki ga vržeš v vodnjak želja.
Vem, da sem tukaj zato,
da sem to,
kar sem,
v vsem svojem fantastičnem sijaju.
Zapisala: Maja Drolec