Sonce je hladno,
odkar si odšla.
Nikoli ti ne bom mogla povedati,
kako prostrana je lahko praznina.
V temnih nočeh brez mesečine,
ko naskrivaj objokujem potopljene ladje,
prisluhnem hladu,
pripetem na molčeči oblak.
V svetlem dnevu te iščem
na modri gladini samotnega jezera.
Naslonjena na ta negotovi spomin
čutim okruške svojega zavedanja.
Ponoči sanjam o tebi.
Ta nesmiselna vsakdanjost blaži trenutek,
preživet v vesolju spominov.
V svojo beležko iz sanj vpisujem tvoje sledi.
Maja Drolec
