Draga Vladka,
»Imamo svojo resnico, ki bo prišla na dan …« je povedala z jeznim glasom direktorica sežanskega socialnega skrbstva. Mar res? Zdaj, ko sta dva otroka umrla, bila umorjena. Ne vem, kakšna resnica lahko še pride na dan. Dejstvo je, da se ob takih tragičnih dogodkih socialne službe v Sloveniji posipajo s pepelom in imajo neverjetno veliko izgovorov za svoje slabo delo. Mislim, da je tu tudi eden ob problemov »delavnosti«. Vsak problem predstavlja toliko in toliko dela oziroma ur ukvarjanja z družinami, ki se znajdejo v stiski. Znano je, da starši v stiski niso vedno racionalni in velikokrat ne najdejo skupnega jezika. Pa smo spet tukaj: kje naj starša najdeta pomoč? V centru za socialno delo? Le-ti vse naredijo, da pri njih vse »štima«. Nehote pomislim, da sta pravzaprav prepuščena vsak sebi in s tem je odprta možnost manipulacij. Ni mi jasno, kako socialnim službam še ni prišlo v zavest, da se s slabšimi gospodarskimi razmerami večajo stiske ljudi, vse večje je število ljudi, ki obolevajo za duševnimi boleznimi iz različnih vzrokov. Mislim, da tukaj tudi svojci nosijo svoj del krivde. Sramujejo se svojih hčera, sinov, ki jim zakon ne uspe. Tudi le-ti ne naredijo dovolj za vnuke, ampak samo za dobro ime svojih otrok.
Dragi starši, ko se ločujete, imejte v mislih, da za vaš neuspeh v zakonu niso KRIVI VAŠI OTROCI.
