KI TE LJUBIM,
tvoje laporno srce
kremenasto meso
in kršno kožo,
ki te polegam,
ki me osončen greješ,
ki vate režem svoje ime,
ki si od nekdaj,
ki boš na moji gomili,
bel, klesan,
glajen ov svilnega sijaja,
ki te stoletje ne premakne,
ki se razklan drobiš v kršne solze,
ki te ljubim,
prašnega pod konjskimi kopiti,
spranega ob nabrežinah, do golote,
zelenega v plitkih globočinah,
odetega v spolzki žamet alg
in spečega pod grivo morskih trav,
visokega v plasteh osojnih klifov
in sipkega v sušnatih pušćavah,
ko žejno vsrkaš potno sled koraka,
ki ti po žilah teče kri tišine-
negiben med škrlatom rujevine
si kot pečat,
si kamen,
ki te ljubim.
Erika Vouk, Lasa Pur Dir, Založba Pivec (2013)
