Kristalni okruški neba
Sinoči sem gledala luno.
Bila je okrogla, svetla, skoraj polna,
kot svetal odsev v morju,
in nekaj zvezd
je osvetljevalo nebo.
Granatna jabolka zorijo na drevesu.
Rodil se je rumen dan.
Kot nasmeh.
Sončna svetloba in rahlo valovanje morja,
odblesk gibke gladine zmoti besedo,
ki zapelje besedo v stavek
in misel, ki gloda.
Kristalni okruški neba.
Nekje notri je uho,
ki prisluškuje,
kaj se dogaja,
ko gre telo naprej.
Premami naju neskončnost neba
in v krošnji
žarek sonca poljublja granatna jabolka.
