Midva
Šla sva k obali po pesku, ki je tja nanošen že leta.
Samo odtis najinih teles,
odblesk gibke gladine morja,
pesek in školjke
in tu in tam kak galeb,
njegova krila razpeta v soncu,
spuščajoč se k vodni površini.
Rekel si,
da sem tvoja najsvetlejša zvezda.
Tedaj sem zaslišala krik galeba
in ljubezenski spev,
kot jutranji žarek,
ki posije na koder las najlepše muze.
Takrat si postal umetnik.
Zdaj se sliši samo valovanje morja.
Midva in plima,
ki prihaja in odhaja,
in nama poklanja košček sreče.
