Poletje si nadenem s kratko frfotajočo obleko,
vidim ribiče, ki spletajo mreže
in privežejo stare barkače ob kamnit pomol,
midva pa z roko v roki poletiva v najkrajšo noč.
Na nebu samo luna.
Tvoji pogledi obljubljajo,
da me boš odpeljal stran od te praznine, zakopane nekje v meni.
Odstreti kristal srca je vrniti morju prgišče biserov,
moje želje so kot morje prostrane, spletene med drobnimi stvarmi,
ki me varujejo kot toplina sonca.
Zapluj z menoj,
ljubezni vonj je dragocen kot odsevi hitečih valov,
ki preglasijo krik najinega poželenja.
Veter na slani koži,
čez obzorje pa kot dih drsi jata kormoranov.



