Iz oči ti šviga močna slutnja
Počutim se kot delavec ki vleče vrečo smeti
Tam notri sem pravzaprav
Vem da me ne boš odvlekel po širokih
stopnicah v cerkev
Če bi se s hojo navzgor kljub
vreči okopala v zadnjih sončnih žarkih
Pogreznjen si v molk
Še toliko zvoka ni kot tedaj ko si
pobiral mivko in jo spuščal skozi
pest svojo peščeno uro
Ptica spodaj je tvoj urok
Grem preden zavonjam smrt ribe
Sonce je slabotno Ne moreva se več
napolniti preveč je ugnezdena neka
žalost Dva čolna na obrežju sva
