Slečem rumen pulover
Ležem vznak in se zastrmim v strop
Lahko bi se zleknila na kavč in
Zbrcala čevlje z nog
Morda bi lahko takole prijetno
Poležavala z nekom ob koncu dneva
Lahko bi odnesla smeti ali kakšno stvar
kar sama popravila
Najraje bi da bi v sobo priletele ptice
In potlej bi zadremala ob puhastih
okroglih želodčkih zimskih siničk
Tako bi minil še en nemiren dan
In nikoli oblečen zimski plašč
Ki si ga prinesel od tam kjer je ona doma
Kako je iztegnil roke da bi mi ga
pomagal obleči a nisem niti trznila
Saj res legla sem na tla kot naplavljena
in s stopalom pokazala na vrata
Ha ha te podobe res dolgo ne bom pozabila
Namreč ko je plašč skozi okno priletel
naravnost na njegovo glavo
In tako sem v poznih letih spoznala kako je
golo ležanje na tleh pravzaprav prvinski stik s seboj
Samo svojo kožo imaš vse drugo
se naj nekam spelje
