Payer l’amour aux prix de sa vie
Vsak dan je malo smrt Izgubljam telo
Pustila sem ga na pesku vsak dan me pobiraš
vem In se sprašuješ kaj naj napraviš s tem
peščenkinim telesom Sanjaš čez obzorje v moje sanje
Prepletava jih vsak dan ki je malo smrt
A danes je dan ko slutim da me boš
pobral in me vso stisnil vase
……….
Želela sem biti dolgo dolgo ujeta v tvojih rokah
sklanjal si se nadme s pogledom globokega tolmuna
Vonjala sem tvoje ustnice ki so dišale po pomarančah
Pomarančno si me poljublja po očeh
in polagal v postelje juter dnevov noči
N a drugi strani sveta vzdihneš prav tedaj kot jaz
In veš da se mi trgajo tukajrastne korenine
ker se me je za vselej dotaknilo tvoje sonce
Puisque notre amour ne peut vivre
…………
Na tla si napisal moje ime
na pesek pogrnil moj rozasti šal
Nato si me dvignil na pladenj svojih sončnih rok
Pod nebom zavrtel in rekel alah naj bom njen dober stolp
Nato si me objemajoče položil na rozasti robec
ter točil pesek na moje telo
Vmes si zajokal Utrgala sem vejico oranževca
in jo posadila med tvoji ustnici Utonila sem v tvojem vonju
Ma route est deja tracee avec toi
………..
Zašla sem v tvoje lase zašla kot luna za oblak
in gledala barvo tvojih zenic
Oblekel si me s svojo nežnostjo v rožasto pustinjsko školjko
Zadišala sem po tebi vsa po tebi po tebi vzpetinasta
Govoril si o oljkah in večerih na pesku ki še bodo
(a jaz sem že čutila svoj osamljeni veter)
o prebujenih svežih jutrih in divjih vetrovih
Govoril si kako me boš odel v roza šeš
ko me bo hotel plesoči pesek dušiti
Z milino ranjenega večera si zašel vame
Sur un beau lit de sable
……………
Najina puščavska usta so bila rdeči maki
razvneti po poletnih okusih in zlepljenih ustnicah
Bilo mi je barvno in cvetno lebdeče
S krili tisočerih metuljev sem gnezdila v tebi pod senco oljke
kjer si odkrival pesek na mojih brstičih in odpiral vrata
zastrte zaprte koče vratca ki jih doslej še nisem videla
Selil si se skozme s svojimi puščavskimi nebom in me
naličil v zoro puščavske svobode
Ne morem več na nobeno drugo cesto
le tja na tisto kjer v pesku cvete mak
Une monde avec toi
…………….
S težkim korakom je prihajal
a meni se je zdel kot da nosi vrečo metuljev
Z mokrim obrazom je prihajal
a meni se je zdel kot s svežim dežjem odišavljena krošnja puščavskega grmička
Z glasom žalostnega angela me je poklical
Meni se je zdel kot glas valujočega zrelega žitnega polja
S koleni v pesku in pestmi polnimi peska me je rotil
reste avec moi peščenka
Meni se je zdelo da me kličejo kresovi in lipe in hrasti
Rekel je nočem peščenih korakov nočem sončnih
korakov nočem luninih ptic rad bi bil gluh in slep kot si ti
Le froid de silence sas lui
…………..
On s’est tellement aimes
Bil je svetloba večera in jaz luna ki jo je
prižigal podnevi ponoči v valovih na pesku
Bil je obroč ki je objemal z dihi osamljenih žalosti
bila sem tišina sprijaznjene žalosti
Pomirjala sva se v puščavskih vročicah
s peskom zlata srebrna mokra smejoča
kotaleči telesi na sipinastih konicah
odmevajoči valovi med dolinami pen dveh teles
Njegova usta so trosila komete na moje čelo
Pustila sem konice prstov v njegovih gubicah
ki so se mi zdele kot polja na katerih zorim
seme ponorelo od gibanja vetra
Ovila sem se z njim v nekaj večnega
