Predstava v MGL; ZMAJ
Laurence Senelick, Jevgenij Švarc
Režiserka; Nela Vitošević
Dramaturginja; Nina Kuclar Stiković
Prevod; Boštjan Gorenc Pižama
Nastopajo: Zmaj; Lancelot; Sebastian Cavazza, klativitez; Filip Samobor, Šarlemanka, arhivarka; Iva Krajnc Bagola , Elza, njena sestra, Župan; Uroš Smolej, Henrik, županov sin; Matevž Sluga, Mačka; Tjaša Železnik, Prva meščanka; Tanja Dimitrievska, Druga meščanka; Veronika Železnik k. g. Tretja meščanka; Julita Kropec k. g., Prvi meščan, Stražar, Ječar, Joseph Nzobandora – Jose Deček, sin Prve meščanke; Nejc Jezernik k. g.
V predstavi Zmaj mačka prevzame funkcijo pripovedovalke skozi celoto, prav tako pa združuje še nekaj drugih funkcij, ki jih sicer opravljajo liki, ki so v priredbi skrčeni. Zaradi vpeljave treh aktivnejših ženskih likov se Zmaj ne konča z junaškim dejanjem viteza, temveč z junaškim dejanjem ženskega kolektiva.
Vitez Lancelot se na svojem popotovanju ustavi v mestu, v katerem že štiristo let vlada strašen troglavi zmaj, neusmiljen izkoriščevalec in oblastnik, ki si vsako leto izbere novo dekle in jo požre. »Zmaj v sodobnem kontekstu učinkuje kot ostra alegorija o vztrajnosti avtoritarizma in iluziji osvoboditve. Čeprav je bil sprva napisan kot prikrita kritika totalitarnih režimov, danes deluje kot komentar o tem, kako družbe ponotranjijo zatiranje – torej kako ›zmaj‹ živi v mislih, navadah in kompromisih ljudi. Ostaja aktualen v času, ko populizem, dezinformacije in politična apatija omogočajo, da se ›zmaji‹ pojavijo v novih preoblekah. Švarčeva kombinacija pravljične strukture in mračne satire je močan opomin, da za zmago nad tiranijo ni dovolj le pogum, temveč tudi kulturna, institucionalna in psihološka preobrazba,« je zapisala režiserka Nela Vitošević.
Meščani kljub temu vdano sprejemajo zmajevo tiranijo. Že dvesto let se zmaju nihče ni odkrito postavil po robu, nekateri pa ga celo občudujejo. Junaški in dobrosrčni Lancelot si želi mesto osvoboditi, zato zmaja pozove na dvoboj. Da bi se izzivalca znebil še pred spopadom, se zmaj zateče k različnim zvijačam, brezsramno goljufa, podkupuje, izsiljuje in napeljuje k umoru. Lancelot se čudi, da ga celo meščani z županom na čelu odvračajo od tega, da bi jih rešil nadloge. Nazadnje vitez zmaja vendarle premaga in mesto je rešeno, a Lancelot izgine tudi sam, tako da je mesto prepuščeno novemu vodji – prejšnjemu županu, ki se v novi ureditvi mesta oziroma države poimenuje predsednik. Bolj ali manj pa vse ostane enako. Če bi Zmaj Elzo odnesel v svojo jamo in jo zaužil, je tokrat dana Predsedniku v zakon. Poskus Lancelotove dolgoročne osvoboditve meščanov ne uspe; revolucija se sesede sama vase, žensko življenje, zreducirano na žensko telo, pa se vrača oziroma ostaja v rokah vladajočega. A leto pozneje se v mestu ni spremenilo skoraj nič. Na položaj tirana se je v tem času povzpel nekdanji župan, ki zdaj celo razglaša, kako je sam pokončal zmaja, za novega župana pa je imenoval svojega sina. Zmajeva vladavina je za seboj pustila izprijene duše in vprašanje je, kako spremeniti družbo, ali je mogoče pokončati zmaja v vsakem posamezniku, in čigava naloga je to. Ko Predsednik nasledi Zmaja, je mogoče brati kot obdobje po ruskemu carstvu in imperiju, v zgodovinskem sosledju kot Leninovo ali Stalinovo vladavino. V središču tako ostaja kritika totalitarnega režima, položaj ljudstva oziroma slehernika v tovrstni ureditvi ter vprašanje brezizhodnosti oziroma možnosti alternative.
Zaradi vpeljave treh aktivnejših ženskih likov se Zmaj ne konča z junaškim dejanjem viteza, temveč z junaškim dejanjem ženskega kolektiva.
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni.
Predstavo sem si ogledala: Maja Drolec.
