20.3.2005 Ponedeljek
Žan je dobil poziv na sodišče. Obravnava bo v sredo ob štirinajstih. Jutri gre k odvetniku, da se pogovorita o tem. Povedala sem tudi Lindi. Ta želi, da sva prisotni pri obravnavi. Nič nisem rekla, saj o tem še nisem razmišljala. Malo sem raztresena.
21.3.2005 Torek
Žan je bil pri odvetniku. Pogovor med njima je bil zelo kratek. Pravzaprav ni bil niti pogovor. Odvetnik mu je le v nekaj stavkih povedal, da je primer enostaven, da nima kaj skrbeti, da je že vse on pripravil in da naj se Žan le prikaže ob uri na sodišču. Njegov odnos mi ni všeč. Žana ne skrbi, saj mu verjame. Ko pa sem o tem povedala Lindi, je prepričljivo rekla:
»Jutri greva na obravnavo!«
Strinjam se z njo.
22.3.2005 Sreda
Danes smo bili na sodišču. Takoj po pouku me je Linda čakala z našim starim golfom pred šolo. Bili sva malce pozni, zato je Linda vozila kar malo divje. Ob prihodu na sodišče naju je sprejel vratar varnostnik. Tam sva morali skozi detektor kovin in odložiti v košarico ter jo pustiti pri vratarju. Bila sem prvič na sodišču, zato se mi je zdelo vse to malce pretirano. Vratar naju je napotil v prvo nadstropje v sobo številka sto triindvajset. Že od daleč sva videli Žana z odvetnikom, kako sedi ob vratih. Od daleč mi je pomahal in se mi nasmehnil. Vendar nisva šli k njemu. Spoštljivo sva počakali na začetku hodnika, da se obravnava prične. Kmalu za tem skozi vrata stopi sodni sluga, ki nas pokliče v sodno dvorano. V tistem trenutku sta odvetnik in državni tožilec potegnila iz svojih aktovk odvetniške toge. Najprej so vstopili tožilstvo, Žan in njegov odvetnik, nato pa midve z Lindo in še dve gospe. Dvorana je bila malo večja soba. Na sredini je stal nekakšen govorniški oder, ki je bil pravzaprav prostor za priče. Ob njem sta na levi in desni strani stali mizi, kjer je sedel Žan z odvetnikom, na drugi strani pa tožilec. Pred prostorom za priče pa je stala velikanska miza, za katero je sedel sodnik. Ob njegovi mizi pa je bila še manjša, na kateri je bil prenosnik, kamor je pisala sodna zapisničarka. Ob vratih je stal sodni sluga, ki nama je rekel, naj se usedeva na stole, ki so stali v dveh vrstah ob zadnji steni.
»Kakšna ceremonija za takšno malenkost!« sem sama pri sebi rekla.
Po sodnikovih navodilih smo se vsi prisotni usedli. Sojenje se je pričelo. Sodnik je v nekaj stavkih povedal, za kaj gre, potem pa predal besedo tožilstvu.
Tožilec je bil sivolas, imel je črne, dolge, tanke brke, ozke obrvi in zvit pogled. Njegova okrogla očala s kovinskimi okviri so dajala uradniški izgled. Njegov piskajoč glas se ni skladal z njegovo podobo. Začel je govoriti o Žanu kot o hudem mladoletnem prestopniku. Naštel je vse njegove prestopke, ki so bili kdajkoli storjeni. Seveda pri tem ni pozabil na dokaze. Na koncu pa je zahteval za Žana zaporno kazen za najmanj dve leti.
Najraje bi med njegovim govorom skočila predenj in mu zabrusila, da Žan ni tak, kakršnega je predstavil. Linda je videla, da sem vznemirjena, zato me je prijela za roko in me nekako potokažila. Opazovala sem Žana in videla, da je prebledel. Od vznemirjenja se mu je tresla brada. Njegov odvetnik pa je bil umirjen, celo z majhnim nasmeškom na obrazu.
Po nagovoru tožilca je sodnik globoko zavzdihnil. Bil je starejši možakar, ki bi po moje sodil že v pokoj. Njegova glava, na kateri so včasih rasli lasje, se je bleščala v soju luči. Njegove košate obrvi in globoke temne oči so vzbujale strahospoštovanje. Izraz na njegovem obrazu je izkazoval, da ima danes zelo slab dan. Njegov globok in močan glas je imel prevlado v dvorani. Besedo je predal obtožencu in njegovemu odvetniku.
Pozval je Žana, naj pove kaj v svojo obrambo. Takrat pa je vstal Žanov odvetnik:
»Gospod sodnik, saj ni nobene potrebe po pričanju obtoženega. Vsa našteta dejanja prizna in jih obžaluje. Obljubi, da se bo poboljšal in da bo odslej živel v skladu z zakoni. Zato predlagam, da se obtoženega oprosti oziroma da se mu izreče le opomin, saj ne gre za kakšnega kriminalca.«
Po teh besedah se zadovoljno usede in se nasmehne. Vsi ostali v dvorani s sodnikom vred nismo mogli skriti svojega začudenja. To naj bi bila vnaprej dobro pripravljena obramba? Sodnik zavzdihne, se skloni naprej in nagrbanči čelo ter z globokim glasom začne počasi govoriti:
»Vsak dan imam vsaj tri obravnave, kjer sodim ljudem, ki svoja dejanja ponavljajo. Ko jih oprostim, ne mine dolgo časa, ko se spet pojavijo v moji dvorani. Obtoženi res ni storil hudega kaznivega dejanja, vendar je večkrat zapored kršil zakon. Verjamem, da mu je žal in da ni slab človek, vendar verjamem tudi, da bo svoja dejanja ponovil. Zato mislim, da je trenutno najboljša rešitev zanj in za družbo, da ga napotim v zapor za mladostnike. Izrekam kazen dvanajstih mesecev zaporne kazni brez možnosti skrajšanja. Verjamem, da se bo v tem času obtoženec zavedel, kdo in kaj bo postal v svojem življenju. Sodni postopek je s tem zaključen.«
Sledil je udarec s kladivom, nato pa je zavladala tišina. V grlu mi je nastal velik cmok. Oči so se mi orosile. Pričela sem se tresti. Ponovno sem začutila Lindino roko okrog svojih ramen. Pogledala sem proti Žanu. Bled je nepremično sedel z odprtimi usti za mizo. Roke je imel iztegnjene pred seboj. Ves se je tresel. Njegov odvetnik pa se je praskal za ušesom in mu nekaj šepetal na uho. Tožilec je že pospravil svoje spise v aktovko in nasmejan odšel iz dvorane. Z Lindo sva tiho vstali in odšli pred sodišče. Tam sva bili še vedno brez besed in čakali na Žana. Ko pa je prišel, se je obrnil stran od naju in stekel proč. Bil je objokan. Stekla sem za njim, vendar ga nisem ujela. Celo popoldne sem ga poskusila priklicati, pa se mi ni javil.
Slab, slab dan!
24.3.2005 Četrtek
V šoli ni bilo čisto nič novega. Nobene nove ocene, le dolgočasna predavanja
profesorjev. Jaz pa sem nenehno razmišljala o Žanu. Vsi skupaj smo doživeli velik šok. Najine sanje so kar naenkrat izpuhtele. Obupana sem bila, da je zbežal brez besed. Pa ja ne bo naredil kakšne neumnosti?
Popoldne me je nepričakovano pomiril pogovor z Lindo. Spet sem pričakovala pridigo, a me je za čuda potolažila, njene besede, da se pravzaprav ni zgodilo nič katastrofalnega in da še vedno lahko izpolniva svoje sanje, so mi vlile novega upanja. Žalosti me le to, da se Žan še vedno ni oglasil. Tudi po telefonu ga ne morem priklicati.
25.3.2005 Sreda
Danes zgodaj zjutraj sem doživela ponoven šok. Ko sem zjutraj stopila iz hiše, sem ob našem smetnjaku zagledala Žana. Ves skrušen je sedel na robniku in s sklonjeno glavo čakal. Od daleč sem videla, da je v zelo slabem stanju. Ko me je zagledal, je naglo vstal in stopil proti meni.
»Urša, pogovoriti se morava.«
»Že že, vendar ne tukaj zunaj, pridi, stopiva v hišo. Naši so že odšli, sama bova.«
Vstopila sva v hišo in Žan se je sramežljivo usedel za ‘šank’ v kuhinji. Vedno mu je bilo nerodno pri nas. Takoj sem pristavila čajnik. Medtem ko je voda vrela, sem pobrskala po hladilniku in mu pripravila velik sendvič s kumaricami. Medtem je voda zavrela in pripravila sem nama dve veliki skodelici čaja. Nič nisva govorila. Šele ko sem se usedla poleg njega in ga prijela za roko, je spregovoril.
»Urša, žal mi je, da sem zadnjič kar brez besed zbežal. Ponovil sem napako, toda to, kar se je zgodilo na sodišču, je bilo zame prehudo. Veš, s tem ko so me obsodili, sem postal kriminalec. To pa je nekaj, na kar nisva računala. Razumel bom, če bo po tem med nama konec. Urša, dober človek si in zaslužiš si boljšega! Vseeno pa bi se ti rad zahvalil za vse, kar si storila zame, in za to, ker si mi vedno stala ob strani…«
»Ej, ej, ej ustavi se. Kdo pri hudiču pa je sploh govoril o kakšnem zapuščanju? Res te ni bilo od sojenja, vendar to ni zadosten razlog, da bi te prenehala ljubiti. Če bi me motila tvoja dejanja, potem bi šla narazen že veliko, veliko prej. Res me je razsodba presenetila, vendar sva pred tem začrtala nekaj skupnih ciljev. Tem se ne mislim odreči in sem pripravljena skupaj s teboj priti do konca. Res, da bo sedaj težje, ni pa nemogoče. Še vedno te ljubim, tepček moj!«
Žan je tam sedel z odprtimi usti in strmel vame s široko odprtimi očmi. Počasi se mu je na obrazu pojavil nasmešek, oči so se zaiskrile, izraz na obrazu pa je postajal tak kot pri majhnem otroku, ko najde svoje darilo pod novoletno jelko. Takrat sem vedela, da bo vse še dobro.
»Nič ne skrbi, stala ti bom ob strani, pa Linda tudi.«
Objela sva se, nato pa sem rekla: »Sedaj pa se pojdi naspat domov, jaz pa moram v šolo. Izkoristila bova vse tvoje proste dni, nič ne skrbi…«
26.3.2005 Sobota
Danes sem po pouku odšla k Žanu. Njegova mama me je prijazno sprejela v hišo in me napotila v njegovo sobo. Sama pa je tako kot ponavadi odšla v kuhinjo, se usedla in potrto strmela skozi okno. Ko sem vstopila v Žanovo sobo, je ležal na postelji. V njegovih očeh sem videla, da si še vedno ni opomogel. Na lice sem mu pritisnila velik poljub. Na njegov obraz se je prikradel majhen prikupen nasmešek. Iz predala je potegnil pismo. Takoj sem vedela, da je to poziv v zapor za mladoletne.
»V sredo moram biti tam,« je nejevoljno izjavil.
»Pridi, Žan, greva na sprehod.«
Prijela sem ga za roko in ga potegnila s postelje. Čeprav tega dneva nisem prav posebno načrtovala, sem ga želela narediti sanjskega. Dan, ki se ga bo Žan vedno spominjal.
»Naj bo to najin sanjski zmenek, « je kar zletelo iz mene.
»Seveda, zakaj pa ne? Pravzaprav sem o tem že sam razmišljal. Greva v De Le Marv!«
Ko sem to slišala, me je skoraj vrglo na rit. To je najbolj ugledna restavracija tu naokoli. Nekateri pravijo, da je hrana tam fantastična, tudi postrežba je baje odlična.
Z roko v roki sva se odpravila proti restavraciji. Na zunaj ni bila nič posebnega. Ko sva vstopila, naju je sprejel prijazen natakar. Odpeljal naju je do mize za dva. Odmaknil mi je stol, tako da mi je bilo kar malo nerodno, saj tega nisem navajena. Mize so bile že pripravljene. Na najini je bila majhna svečka, ki je oddajala prijetno aromo. Poleg nje je stala vaza, v kateri je bil šopek pravih rdečih vrtnic. Pred nama sta bila postavljena dva krožnika, globok na plitvem. Na vsaki strani krožnika je bilo veliko jedilnega pribora. Kar nekaj različnih vilic, nožev in žlic. Pojma nisem imela, kako se to uporablja. Žan je opazil moja zadrego:
»Vidim, kaj te muči. Nič ne skrbi. Uporabljaj kar od zunanje strani proti navznoter, pa bo v redu.«
»Kako pa ti to veš?«
»Veš ne berem samo Ekipe in Slovenskih novic…«
Prtički so bili zloženi v obliko laboda. Njihova bela barva pa se je lepo ujemala s svetlečim priborom, belimi porcelanastimi krožniki z zlatim robom in temno rdečim, debelim prtom, ki je pokrival mizo. Nedaleč od naju je bil majhen oder, na katerem je stal velik, črno-bel klavir. Nanj je starejši pianist igral tihe romantične melodije. Med mojim občudovanjem notranjosti restavracije nama je natakar prinesel naravni sok iz čisto svežega tropskega sadja. Bil je v visokem, stožčastem kozarcu. Rob kozarca je bil posut s sladkorjem. Na robu je bila potisnjena rezina pomaranče, poleg nje pa majhen moder dežniček. Tudi steklena slamica ni manjkala.
»Danes ti ne bo potrebno nič naročati. Za vse sem že poskrbel.«
Nasmehnila sem se in se prepustila razvajanju. Začela je prihajati hrana. Najprej ja na mizo prispela gobova juha. Natakar jo je prinesel kar v jušniku in nama postregel le z majhno zajemalko. Gobova juha je moja najljubša! Lepo je dišala in bila je zelo okusna. Kar nekajkrat sem si jo nalila. Po juhi je prišla na vrsto mesna lazanja. Ni je bilo veliko, a sem jo z užitkom pojedla do zadnjega grižljaja. Žan je točno vedel, kaj imam najraje. Po lazanji je sledil premor. Pianist je ravnokar zaigral Preasleyjevo Love me tender. Podzavestno sem začela potiho prepevati. Ko je Žan to zaslišal, je vstal, me prijel za roko in rekel:
»Smem prositi najlepše dekle v restavraciji za ples?«
Postalo mi je nerodno in me je pravzaprav zelo presenetilo. Kaj takega od Žana nisem pričakovala. Kljub temu sem z veseljem privolila. Plesala sva skoraj kakšno uro. Pianist se je zelo spoznal na svoj posel. Njegov nabor pesmi je bil pisan na najino kožo.
Takoj ko sva se usedla, so nama zopet postregli s hrano. Na velikem pladnju je bila majhna gora pečenega krompirčka, obdana s pečeno papriko in s prilogo iz dušenih bučk, puranji zrezek na žaru, klobasa, svinjski kotlet, tudi ljubljanski zrezek in celo ena hrenovka je bila tam. Natakar je prinesel tudi veliko skledo mešane solate. Zelena solata, paradižnik, stročji fižol in cvetača. Prav tako na mizi niso manjkali niti kajmak, kečap in majoneza. Ob vsej tej hrani mi je kar zapiralo sapo.
»A si ti, no? Kdo pa bo vse to pojedel?«
»Midva, saj imava čas ves večer!«se je Žan prešerno nasmejal in si pričel nalagati na krožnik. Po eni uri sva kmalu obupala. Pojedla sva le dobro polovico vsega. Toda s tem ni bilo še vsega konec. Natakar je počistil mizo in kmalu za tem prinesel na majhnih krožničkih različne vrste sira. Žan je točno vedel, da sem nora na sir. Res, da nisem mogla več, vendar sem se potrudila in spravila vase še nekaj koščkov dobrega sira. Med najino večerjo sva obujala spomine na najino skupno preteklost. Po sirovih užitkih sva ponovno plesala. Vsi v restavraciji so naju zavistno opazovali. Najbrž so mislili, da sva veliko premlada za to. Toda meni je bilo vseeno. Počutila sem se zelo lepo. Česa podobnega v življenju še nisem doživela. Ko sva utrujena obsedela, sem že mislila, da bo potrebno oditi, vendar je natakar ponovno prinesel dva krožnika.
»Tole pa je na račun hiše.«
Na krožniku sta bili dve veliki palačinki z orehovim nadevom in preliti s čokolado in smetano. Spet sva bila za kakšno uro priklenjena k mizi. Nato pa sva zapustila restavracijo in odšla na dolg sprehod v park. Tam sva poiskala skrito klopco, kjer sva se pogovarjala še dolgo v noč. Sklenila sva, da Žan poskusi dokončati šolanje, čeprav bo v zaporu, nato pa nadaljuje študij in postane odvetnik. Tako bo lahko preskrbel sebe, svojo mamo, mene in najine…
Preživela sem najlepši dan v svojem življenju in zato je bil zaslužen Žan.
Ljubim ga in vedno ga bom.
29.3.2005 Torek
Profesorji v šoli so znoreli. Vedno slabši razred postajamo. Govorijo nam, da smo lenuhi in da ‘prešpricamo’ preveč ur . V zbornici se jezijo na našega razrednika, ker ne ukrepa. Zaradi tega je v razred danes prišla ravnateljica in nam spet razložila vsa šolska pravila.
»Dijak je dolžan redno in pravočasno obiskovati pouk, če ne prinesete opravičila v treh dneh, dobite neopravičeno in seveda zaradi preveč neopravičenih sledijo ukori…«
Njena pridiga me je čisto uspavala. Pa saj vem, kakšne so moje pravice in dolžnosti. Tudi kakšne so posledice vem. Trenutno so se mi po glavi podile druge misli. Žan in njegov odhod.
Zaupal mi je celo, da je razmišljal o pobegu, saj se je zapora zelo bal. Pa ga je ta misel kmalu minila in obljubil je, da bo vso energijo porabil za izpolnitev najinih ciljev. In jaz mu zaupam in verjamem, da se bo vse dobro končalo. Celo Lindo imam na svoji strani.
Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič
