Ker je majhen in srčkan
Avstrijci se radi pohvalijo s presežniki o svojih turističnih krajih kot najlepši, največji, če ne že edinstveni ali srčkan, ker je majhen. Nekako tako so nam, turističnim novinarjem, predstavili mestece Radstadt 70 kilometrov oddaljenem od Salzburga, kot miren smučarski kraj, obdan z visokimi gorami, kjer ni ne množic ne hrupnih nočnih zabav. »Vendar to ne pomeni, da se gostje dolgočasijo, saj smo del Ski amadeja, največjega združenja smučišč v Avstriji z mnogimi prireditvami in možnostmi za rekreacijo ali oglede zgodovinskih znamenitosti, » je povedal Peter Krismer, vodja turističnega urada Radstadta.
Small is beautifull
Mestece s pet tisoč prebivalci leži malo višje od naše Kranjske gore in njegova prednost pred ostalimi, povezanimi s Ski amadejem, je ta, da je prav v osrčju tega salzburškega športnega sveta. Tako gostje lahko vsak dan menjajo smučišče, saj so smučarske vozovnice veljavne vsenaokrog. Pri tem se lahko poslužijo posebnih brezplačnih prevozov vse do Salzburga na eni strani in Schladminga na drugi. Sicer pa je tudi smučišče v samem kraju dokaj obsežno in je z žičnicami povezano s sosednim Zaucheseejem. Kraj ima dolge tekaške proge in tudi sankališče. Tako kot povsod v Avstriji, tudi tu kuharji tekmujejo med seboj z jedmi v trendu s kolobarčki mesa, nekaj po krožniku stresene zelenjave in kapljicami barvitih omak. Vendar ne gre brez golaža in šmorna ali štrudla, če vas ne moti, da ga prelijejo z vanilijevo kremo in smetano. No, meni je bil posebej všeč pražen krompir, požlahtnjen s koščki slanine. Avstrijci so se zadnja leta zelo prizadevali, da jih ne bi poznali le po njihovih tipičnih jedeh kot je golaž, garnknedlji, štrudelj in ponekod pečena suha rebra. No, na jedilnikih je večkrat tudi divjačina. Lovci so tam prav čislani: je ni prireditve, da se je ne bi udeležili s svojimi »pleh bendi«. Posebnost njihovih gostilen, zlasti v hribih pa so nagačene divje živali, celo svisci in sokoli ter orli, s katerimi krasijo okenske police ali strop.
Nekoč so se uprli kot naši Tolminci
»Lepo je biti majhen« velja še za samo, dokaj starodavno mestece, ki je že davnega leta 1289 dobilo mestne pravice za pobiranje davkov in mitnin, saj so tod nekoč vodile glavne poti z juga na sever Evrope. Ohranjen je del srednjeveškega obzidja iz 13. stoletja, ob katerem je tudi del nekdanjega jarka, napolnjenega z vodo in ribami. Številnim požarom v zgodovini Radstadta so se izognili trije visoki kamniti stolpi; eden je posvečen čarovnicam, drugi nočnim čuvajem, tretji muzeju, v katerem je zanimiva razstava o tamkajšnjem kmečkem uporu iz leta 1525. leta, ko so uporniki zaman naskakovali mesto, njihovi voditelji pa so končali na giljotini. Kruti časi, kot v našem Tolminu. Ob tem naj dodam, da je Radstadt poln turistov tudi v poletnih mesecih. Pa še to: med zaposlenimi v gostinstvu se ne manjka tujih delavcev posebej iz Madžarske, Grčije, Španije pa tudi iz Slovenije.
