Uvod
Kdorkoli si: ko šipe mrak zastre,
zapusti sobo z znanimi stvarmi;
pred tabo se daljava razprostre
kdorkoli si.
S trudnim pogledom, ki ga le težko
od shojenega praga razdvojiš,
počasi vzdigneš v mrak črno drevo,
v samoti pod nebo ga zasadiš.
In si ustvaril svet. Neomejen,
enak besedi, ki molče zori.
In ko doume volja mu namen,
ga tvoj pogled narahlo izpusti.
(Rainer Maria Rilke, Kajetan Kovič,Mladinska knjiga, 1988)
