Razstava Razkritje časa bo na ogled od 29.9. na gradu v Idriji.
DANILO JEREB: RAZKRITJE ČASA
Razstava z naslovom Razkritje časa predstavlja odprt pogled v ustvarjalnost Danila Jereba, še posebej usmerjen v obdobje zadnjih let. Konceptualno je oblikovana v tri tematske sklope, in sicer Tehnična in nesnovna dediščina Idrije, Golobi in Raziskovanje. Razkriva njegova raziskovanja znotraj zastavljene poetike, študijska poglabljanja, iskanja izrazne moči, v vsebinskem smislu pa ukvarjanja s poglobljeno refleksijo časa, prostora in družbe.
Za avtorja značilen in prepoznaven likovni jezik je v tem obdobju intenzivno zorel, likovna izrazna sredstva so se polnomočno osmislila, slikovna polja, ki so še vedno bogata, pa so izgubila balast odvečnega.
Misel na slikarstvo nas sicer najprej poveže z barvami, a slikarski svet Danila Jereba še zdaleč ne temelji le na barvah, pa čeprav so mu te še kako pomembne, saj ponazarjajo resničnost in prinašajo simbolne pomene. Njegov repertoar izraznih možnosti je mnogo širši. Slikarsko platno je zanj medijsko raznolik in prehoden prostor. Je magično polje, na katerem na tehnično dovršen način uresničuje pravo bogastvo načinov in pristopov likovne vizualizacije ter razpira širok repertoar tehnično-izraznih možnosti, v katerih prepleta konvencionalna in nekovencionalna likovna izrazila. Njegove slike presegajo slikovno ravnino in predstavljajo avtorjevo afiniteto do plastenja, do materialnosti, do strukturalnih naglasov in celo do blage reliefnosti. Z aplikativno tehniko kolaža na slikovni oder vključuje najrazličnejše materialno otipljive fragmente, ki njegovim stvaritvam dajejo (p)oseben karakter. Z njimi likovno-vizualno snovanje zaznamuje z optično dinamiko, haptično vznemirljivostjo in dodatno vsebinsko naglašenostjo. Izstopajoči detajli dodatno krepijo vsebine ter dajejo nezamenljiv likovni čar slikovnemu prizorišču. Plastenja, prekrivanja in izpostavljanja zaposlujejo naš pogled, h komuniciranju in miselnemu poglabljanju pa dodatno vabijo še numerološka znamenja in letrizmi, ki ob sporočilni vrednosti premorejo tudi oblikovno.
Na takšnem slikovnem odru ima tudi barva svojo vlogo in svoj pomen, saj slikarju daje možnost izražanja pomenljivih, v simboliki zakodiranih sporočil, prispeva pa tudi k vzpostavitvi razpoloženja celotnega slikovnega prizorišča. Avtor je občutljiv kolorist, ki neguje bogato in žlahtno paleto, na kateri so še posebej pomembne črna, bela, srebrna in rdeča. Barvo nanaša na različne načine, od bogatih impastov do lazurnih nanosov in s tem vzpostavlja njeno vibrantnost, ki je pogojena tudi s strukturo podlage. Ploskve so lahko monokromno izčiščene ali pa variabilne skozi niz tonskih gradacij in žlahtnih nians. Atmosfera površine, še posebej ozadja, je odvisna od nanosov in njihove presevnosti. Spodnji sloji pogosto presevajo vse do površja in učinkujejo kot sodobni palimpsest. To so lahko usedline časa ali pa globine duše. Ob skrbno pozicioniranih nanosih, s katerimi določa in modelira akterje dogajanja in predmetni svet, se v slikarskem nagovoru pojavljajo tudi sproščene in spontane sledi, bodisi t.i. slikarskega drippinga kot tašističnih (fr. madež ali lisa) rešitev. V likovnem jeziku igra pomembno vlogo tudi barvna risba in druge linijske sledi, ki z močjo lastne ekspresije odločno potujejo po slikovnem polju, narišejo in s tem aktivno oblikujejo, zarišejo ali celo vrežejo v snovnost in v slednjem primeru dobijo karakter gravure.
Avtor se še posebej zaveda, kako pomembno je postavljanje in povezovanje raznorodnih likovnih in vsebinskih elementov. Nenehno se sprašuje, kako med njimi ohraniti dinamiko ter preko subtilnih prehodov in uglašenih komponiranj doseči uglašeno celoto. Slikarjeve kompozicije so zato grajene premišljeno, uravnoteženo in osmišljeno. Pogosto prisega na središčno poudarjenost, blizu mu je horizontalno členjenje slikovnega odra, na katerega postavlja vertikalno orientirano dogajanje. Strožjo, geometrijsko zasnovo, ki temelji na kvadratu in s tem ponovno predstavlja historično in osebno utemeljeno srečevanje horizontale in vertikale, pa nima le slika Idrijski kvadrat, ampak je to sistem, ki mu sledimo tudi v drugih delih, z njim pa vzpostavlja red in daje ritem svojim slikam.
Danila Jereba zanima prostor, še posebej njegov življenjski, nagovarjajo ga njegove specifike, ki jih koncentrira v embleme, v simbolna znamenja in ukvarja se z njihovim vključevanjem v prostor slike. To so atributi, ki razpirajo celo paleto asociacij, razlag in podoživetij, s katerimi postanejo glasniki genius locija. Zanima ga umeščanje figure, ki jo oživlja kot nosilko intimne umetniške izpovedi, pogojene z raznolikimi družbeno aktualnimi situacijami, povezane s človekovimi eksistencialističnimi temami, z njegovim čutenjem, čustvovanjem in z razmišljanji o tem, kako silna moč je ljubezen. O tem avtor ne govori le z žensko figuro, s parom, ampak tudi z obsežnim sklopom del, kjer so glavni akterji dogajanja živalski liki. Upodablja jih s portretnim pristopom in tako preko fizične obravnave razkriva tudi notranje, karakterne lastnosti, odslikava njihovo življenje, pripadnost in medsebojno skrb. V statičnem slikarskem mediju ga zanima tudi gibanje in zdi se, da so njegovi golobi le za hip zaustavljeni v svojem inertnem stanju. Slikanje prizorov iz življenja golobov postane pomenljiva metafora, še več, personificirani golobji pari in družine so celo poduk za vse nas.
Refleksije na družbene situacije so tudi v kompozicijah s konjskimi figurami in ovcami.
V tretjem sklopu del, imenovanem Raziskovanja, se avtorjeva zvedavost nadaljuje, in to z vso odgovornostjo do medija izražanja in z vso občutljivostjo spremljevalca družbenega dogajanja v nekem obdobju, v nekem trenutku. Jereb v zrcalo slike ujame situacije in resnice. Najpogosteje kompozicije gradi v pasovih, ki so jasni, hkrati pa prehodni. Značilna je kompleksnost dogajanja oziroma dogajanje v dogajanju, kar mestoma nakazuje na idejno iskrive, nadrealno učinkujoče inscinacije. Likovni svet ima znane in izoblikovane smernice, a ostaja živahen in odprt za nove izzive, za nova preizkušanja, kaj se še da narediti s sliko, kaj povedati s slikarstvom, ki kljub številnim družbenim očitkom in kritikam, ostaja živo. Vselej znova ga obujajo in prebujajo tudi dela Danila Jereba.
Danilo Jereb razkriva čas svojega ustvarjanja, odpira pogled v vzvratno ogledalo, ki potrdi njegovo raziskovalnost, poglobljenost, predanost in neutrudno prizadevanje narediti še boljše, še bolj svojsko. Razkriva čas in nezamenljivo identiteto prostora, kateremu življenjsko pripada in v njem vselej znova odkriva navdihujočo moč. Odslikava tempus, ki ga živimo in nas opozarja, da smo pri tem prehitri, premalo čuteči, preveč vodljivi in preveč vpeti v rutino vsakdana. Prinaša tudi potovanje skozi občo zgodovino umetnosti, vse od realističnih smernic pa do modernističnih in postmodernstičnih tendenc, saj slikarski zapisi nenehno prepletajo dvojno videnje, abstrakcijo in figurativnost, premišljenost in sproščenost, in to na enem samem slikovnem polju.
Verjamem, da bodo njegova dela našla potrditev tudi v najstrožjem in hkrati najbolj pravičnem kritiku – Času, saj znajo pripovedovati tudi o neizrekljivem, saj z dovršenim likovnim jezikom kažejo tudi tisto, česar ni mogoče izgovoriti. Na slikah Danila Jerebe so besede, a zgodbo v pravi roman razpredajo likovna izrazna sredstva, in to z močjo, ki ne zapelje le pogleda, ampak neposredno seže v dušo, obudi spomin, prebudi hrepenenje, ustvari zavedanje.
Anamarija Stibilj Šajn
