V drugem letu življenja naredi malček neverjeten prehod. Nauči se govoriti s svojimi starši, starimi starši, vzgojitelji … Brez truda se nauči, da je pogovor sestavljen iz govorjenja in poslušanja.
Učenje slovnice
Preprosta raba samostalnika in glagola v dvobesednih stavkih odpira malčku velike možnosti izražanja. S samostalniki (mama, tata, babi, dedi, medo, kuža …) lahko otrok zgradi veliko paleto izjav o sedanji situaciji in svetu okoli sebe. Svoje izjave zlahka pretvori v vprašanja s spremembo tona.
Na primer: »Mama šla.« Opazimo znižanje tona pri drugi besedi. Če pa se ton zadnje besede viša, nastane vprašanje: »Mama šla?«
Tvorjenje povedi
Naslednja stopnja je dodajanje nadaljnjih besed v pogovor. Okrog drugega leta starosti prične malček nenadoma širiti besedišče in dodajati besede v svoje dvobesedne stavke. Veliko otrok je pri tej starosti sposobnih tvoriti stavke iz dveh ali štirih besed.
V prihodnjem letu ima otrok vrojeno težnjo po učenju jezikovnih spretnosti, zato se bo razvila slovnica.
Umetnost zavajanja
V drugem letu se otrok nauči laganja. Namenoma se odloči, da bo pretental starše. Nemalokrat se to zgodi, če sta oba starša (oz. kdor je pač z otrokom …) preveč zaposlena in se otrok tisti trenutek počuti zapostavljenega, zato se v trenutku nečesa domisli, da bi pritegnil pozornost. Na primer: »Boli me glava …« Če dobi od staršev objem, poljub, mu je to seveda všeč, zato prihodnjič, ko mu je spet dolgčas, ker se starši ne ukvarjajo dovolj z njim, zaigra laž.
Že pri šestih letih lahko zaigra tako situacijo (opozori nas z jokom, na primer), če mu je dolgčas.
To je zelo zanimivo spoznanje, saj ta preračunljiva dejanja kažejo, da dojenček že zelo zgodaj razume svoj odnos s starši. Kaže, da otrok celo pri tej zgodnji starosti ve, da imajo njegova dejanja interaktivne učinke.
Viri: Otrok, Desmond Morris, Tehniška založba Slovenije
