Nevidna ženska
»Počutim se vse bolj nevidno, kot da izginjam. Ja, seveda obstajam, ampak kaj to pomeni, če od drugih ne dobivam potrditve svojega obstoja? Če se vedejo, kakor da me ne vidijo?«
/ Slavenka Drakulić; Nevidna ženska in druge zgodbe/
Ob branju knjige sem napisala refleksijo. Zgodbo, v kateri razmišljam, kako blizu mene in tudi v meni so dogodki, ki pričajo o žalostni »usodi« ženske, ki je bolna, ženske, ki se stara, ženske, ki je osamljena.
Zadnjič, ko sem šla k zobozdravniku – zasebnemu koncesionarju -, kajti v zdravstvenem domu ne moreš dobiti novega zoba, ki ga je treba plačati, sem parkirala avto na večjem parkirišču z uro. Že od daleč sem videla pred njo stati osebo; niti nisem vedela, ali je otrok ali odrasel človek. Namenila sem se proti uri, da bi plačala parkirni listek. Prepoznala sem Nežko, svojo nekdanjo sodelavko, precej starejšo, verjetno kakšna tri leta čez sedemdeset. Njeno telo je spremenjeno in bolno, skrušena postava, obraz pa izmaličen z novotvorbo. Nisem še videla takega obraza; levo pod nosom ji raste bula, ki ji jemlje življenje. Kar stala je tam in čakala. Ko me je zagledala, jo je bilo sram. Sram, da je tam v tistem trenutku, sram svoje bolezni. Presenečena, da me vidi, ni nič rekla, samo umaknila se je, da sva plačali listek jaz in neka gospa za menoj, ona pa je odšla proti avtu, ki ga je mož parkiral ob robu parkirišča, kar precej daleč stran. Kmalu so se zaslišali glasovi, jezno vpitje, preklinjanje, grožnje. Njen mož je bil vedno glasen, a tokrat je bil besen. Besen, ker je Nežka v avtomatu pustila petdeset centov in prišla po nov kovanec, jezen, ker ni znala iz avtomata izvabiti parkirnega listka. Prepir, ki se je slišal daleč naokoli, me je spomnil na otroštvo, na mojega očeta, ki je vedno tako vpil, žalil in besnel. Kaj pripelje človeka tako daleč, da spušča neartikulirane glasove in žaljivke za prazen nič? Da se spozabi nad svojo ženo? Je to mogoče strah, ker njena bolezen vidno napreduje, strah, ker ve, da jo bo izgubil, jeza, ker mora noč in dan gledati ta obraz, ki ni lep? Kaj pa njeno spoznanje, da je nemočna? Vedno je bila nad njim, ponosna, gospodarna, varčna, saj je bila njena zasluga, da sta zgradila dvodružinsko hišo, v kateri zdaj živi tudi hčerina družina.
Včasih je bila Nežka lepa; manjše rasti, vitka, vedno zelo hitra, obuta v salonarje z visokimi petami; četudi je kdaj pešačila dva kilometra do šole, je bila poskočna in hitra. Oblečena je bila lepo, največkrat v krilo, ki ni bilo predolgo, ali obleko, ki jo je naredila mladostno, le na kakšnih izletih je bila v hlačah. Njena pričeska je bila vedno kratka, malo nagajiva, rjavolasa in obraz vedno lepo naličen. Rada se je pogovarjala, mene je spoštljivo vikala, kadar sem jo zapeljala s kakšne konference, in sva živeli v isti vasi, avta pa ni vozila, tako kot moja mati ne. Bila je stroga učiteljica, pravili so, da je zahtevala red, če ne, je učenca tudi udarila. Seveda potem, ko se je šolska zakonodaja spremenila, ni več tepla, je pa veliko zahtevala in njeni učenci so se veliko naučili. Našega Grega je učila v drugem razredu in vem, da je bila dobra učiteljica.
Nežka je prišla nazaj pred avtomat in ni nič rekla. Njena ramena so bila še bolj upognjena, koščena, roke tresoče, kot da se topi in manjša pred mojimi očmi. Vem, da ne prenese, da jo vidim brez ličil. Slutim, da njene osebe ni več, ostalo je samo telo, pa še to, kot bi bilo iz stekla, skoraj nerazpoznavno. Kljubuje staranju, a ne kljubuje bolezni.
Pokazala sem ji, kako deluje parkirna ura, potem pa sem s cmokom v grlu odšla. Žalostna. Videla sem, da se je od tedaj, ko sva se srečali zadnjič, globoko v njej nekaj porušilo, neko ravnovesje se je zdaj nepovrnljivo prevesilo na eno stran in ga ne bo mogla več vrniti.
Po šestdesetem letu sem tudi jaz ugotovila, da se staram. In to kar precej intenzivno. Telo kliče na pomoč, saj se hrustanec hitreje obrablja, hrbtenica se rahlo upogiba, zobje izgubljajo sklenino, koža se tanjša, izdajajo me roke in obraz, ki je posut s starostnimi pegami, roke pa kar s celimi madeži, da ne govorim o laseh, ki postajajo redki, žimasti, a po svoje je to kazen, saj jih neprestano barvam, da se ne bi pokazala belina narastka sivih las. Počutim se še dokaj mlado, ko pa uzrem svojo podobo v ogledalu, se začudim, kje hudiča so dobili to izdajalsko ogledalo, ki pokaže preveč vsega. Najbolj postarana se zdim sama sebi pri frizerju, kjer so ogledala velika, da se v njih vidiš cel; od stopal do vrha glave, njihova natančnost je mikroskopska, saj se pod očmi riše temna senca podočnjakov, pa tudi če spim deset ur, gube so bolj globoke, in če nanesem predebelo plast pudra, je vse samo še slabše. Kilogrami ob sedeči drži so še bolj vidni in odvečni; tako okoli trebuha kot na stegnih. Jezna sem nase, da se premalo gibljem, saj neprestano iščem izgovore, samo da mi ni treba ven na hitri sprehod po moji poti v gozd do mlinčkov ali celo na pohod proti Sv. Primožu.
Ali je starost, celo kadar ni bolezni, samo nepretrgana vrsta ponižanj, ki jo spremlja vse večja ravnodušnost, o tem se pogosto sprašujem. Komu mar za stare …
Jezna sem brez razloga, saj vem, da me mlado telo pri mojih letih počasi zapušča in se bom morala soočiti z novo obliko telesa, z drugo konfekcijsko številko in drugo številko na tehtnici. Vse mi je postalo preozko in prekratko, nekako neprikladno, nobena stvar mi res ne pristoji več. Včasih sem nova oblačila najprej nesla k šivilji, da je zožala pasove, ker sem bila v pasu zelo vitka, zdaj pa sem klasična debeluška brez izrazitih oblin, vse je široko in okroglo. Že tri leta se pripravljam, da bi zavrgla premajhna oblačila. Najprej sem morala zamenjati številko modrca. Oblačila pa, hm, včasih se oblečem kar preveč mladostno, tako v pajkice, ampak je udobno. Na srečo so zdaj moderne tunike in jih vlečem čez boke na oprijetih hlačah, in še vedno na tihem upam, da mi bo mogoče uspelo shujšati. Za shujševalno kuro sem nazadnje plačala skoraj sto evrov. Traja že dober teden, in sem porabila skoraj polovico čaja in kapsule, nisem pa izgubila niti dekagrama. Mislim, da bo bolj enostavno, če se vdam in neham hoditi po trgovinah in pomerjati oblačila ali celo kopalke v kabinah, ki imajo infra žarnice, ki še bolj poudarijo ves celulit in visečo kožo, in če se le da, se moram izogibati pogledu na svoje že rahlo utrujeno, uvelo telo, to pa me spravlja v obup. Tudi stopala so se mi z leti spremila, se sesedla, moja palca sta izkrivljena, tako da sem se že poslovila od salonarjev z visokimi petami, moji gležnji so ob večerih boleči in zatečeni.
Spominjam se, da so se včasih, ko sem bila mlada in vitka, moški vidno ozirali za menoj, me ogovarjali na ulici, zdaj pa komaj da odzdravijo na pozdrav, na hitro, površno in brez pričakovanj. Malo me razjezi, ko vidim te poglede, ko vidim, da me ne vidijo, gledajo skozi mene, kot bi bila iz stekla. Dobro vidiš, kako gre pogled skozi tebe. In to samo zaradi tvoje oblike. Kdo sploh prepozna kvaliteto človeka, ki jo pridobiš z zrelostjo? Ker si se čez noč postaral in nisi na zunaj več privlačen, si drugorazreden.
Nikoli ne bom pozabila, ko sem rodila drugega otroka, našega Grega, bilo mi je enaintrideset let. Bili smo v nudističnem kampu v Uliki pri Vrsarju. Oba z malim sva bila lepo ogorena, koža je bila zlato rjave barve, lasje pa svetli, zaradi sonca še svetlejši kot običajno. Vsak dan sem se sprehodila z vozičkom po kampu, da je mali ob rahlem tresenju lažje zaspal, zavedajoč se, da me spremljajo pogledi moških – mladih in malo manj mladih -, ogovarjali so me po nemško, misleč da sva svetlolasa Nemca, jaz pa sem se počutila zaželena ženska, ženska v pravem pomenu besede; lepa, mlada, vitka, čeprav sama pri sebi nekoliko sramežljiva in neodločna.
Dogaja se, da moram v teh letih večkrat k zdravniku ali pa samo v lekarno ali pa celo na kakšen večji poseg. Življenje te krivi, preizkuša in telo potem reagira burno in boleče, zato mu je treba pomagati. Pred dvema letoma sem preživela operacijo vratnih vretenc v Kliničnem centru v Mariboru. Bila sem zelo prestrašena, saj sem mislila, da bom po operaciji invalid na vozičku, a se je vse izšlo in ostala je samo globoka brazgotina na vratu, ki potrebuje masaže na fizioterapiji. Seveda je bil odnos osebja, ko sem imela pri štiriintridesetih operacijo slepiča drugačen kot zdaj; po svoje je bilo zdaj – pri teh letih – bolj spoštljivo, ni bilo težko reči za protibolečinsko tableto, karkoli sem želela, so me upoštevali, v mladosti pa je bilo hitrejše celjenje rane in prijetnejše bivanje v bolnici; vseskozi se mi je zdelo, da me mladi medicinec neguje z velikim veseljem. Ampak, to ni bistvo. Želim povedati, da si drugačen, če si star.
Lani so me v bolnišnici na Jesenicah rešili bolečin v roki, ker sem imela izrabljen sklep levega palca in je bilo potrebno drugo tetivo, ki jo še imaš v palcu, naviti ob kost, brsteči hrustanec pa odstraniti. Bolečine po desetih mesecih ni več, je pa roka trda, slabo upogljiva v zapestju, imaš občutek, kot bi bil v njej tujek, ki ni čisto tvoj, ampak se skušam navaditi nanj. Sem pa sklenila, da bom desno roko res pazila, ker si ne znam predstavljati življenja z dvema na pol tujima rokama. Še dobro, da me je pred petnajstimi leti minilo, da bi še toliko pletla, kot sem v mladih letih, ko sem ustvarila na kupe pletenin, ki so jih nosili moji otroci in jaz.
Te dni gre za zob, za mojo petico zgoraj levo, ki se je zdrobila, sesedla sama vase, že pred petinštiridesetemi leti, ko je na Ilirski cesti v Ljubljani še delovala študentska zobozdravstvena ambulanta. Danes ne vem, če še obratuje, takrat pa je. Zob je bolel in zobozdravnica je pogumno zavrtala v to mojo bolečino, in presenečena ugotovila, da ji zob kar beži, koščki so se krušili in leteli po ustih, kot da niso bili nikoli del te ustne zgodbe. Tedaj še niso poznali zobnih vsadkov, sem pa dobila srebrni nastavek na svojo korenino in krono, lepo belo krono, s katero ni bilo nikoli težav, saj je ni bilo treba plombirati, ni bila siva od amalgamskih plomb – zalivk -, ampak je bila vedno enaka; lepo bela. In letos, ko sem dobila novo zobozdravnico, še čisto mlado, se je odločila za celostno slikanje mojih zob in ugotovila, da je krona počila, pa tudi malo boleča postaja pri ugrizih. Jaz rada žvečim, pa ne žvečilnih gumijev, ampak meso, jabolka, orehe ali lešnike, sploh tiste, oblite s čokolado. In če želim veselo žvečiti še naprej, bom morala precej globoko seči v žep in potrditi projekt za zobni vsadek ali implantant, ali kakorkoli se mu že reče. Čuden občutek, ko se poslavljaš od delčka sebe, od zoba, pol zoba, kot je tale moja petka.
Zavedam se, da obstajam in hkrati ne obstajam, ker z leti vse bolj bledim. Kot da živim v neki drugi razsežnosti. Vse je enako, a vendar – ni enako. Ljudje se do starejših gospa vedejo drugače in ti dajo vedeti, da postajaš starejša gospa – nevidna ženska -, nezanimiva za moške. Temu se poskušaš prilagoditi. Sprva je proces staranja čisto počasen in skoraj neopazen. Pri štiridesetih sem Binetu rekla:
»Zdaj imam pa že kar nekaj sivih las.«
On pa je izstrelil brez razmišljanja:
»Ja, kaj pa misliš, da bo, jaz ti jih ne bom pobarval.«
Vsak kilogram, ki se mi je prikradel, pa je opazil takoj, že skozi tkanino. Še dobro, da me zdaj ne gleda več, ko imam deset kilogramov preveč. Svoje je naredila menopavza, ostalo pa sladkarije, ki so moja priljubljena hrana. Po porodih mi je uspelo lepo shujšati. Malo je pripomogel tudi Bine s svojim burnim življenjem in skakanjem čez plot, in ravno on mi je v zakonski postelji prvi pokazal, kaj je nevidnost. Tik pred ločitvijo sem se počutila kot kos pohištva, koristen kos, ki samo občasno govori, bolj posluša, kuha, rešuje moža pred osamljenostjo in depresijo. Nikoli ni mogel sam jesti, ko sem bila v službi, ali si spakirati stvari za službeno pot ali za dopust. Takrat mi je ostala bolečina, ki sem jo začutila tedaj, in še zdaj je tu. Včasih zrem v televizijski ekran in bolščim v tuja življenja, a ne življenja resničnih ljudi, ampak tista v televizijskih serijah ali filmih, čutim, kako sem prazna in kako je praznina v glavi zapolnjena z blagodejnimi pajčevinastimi vsebinami, ki me uspavajo in mi ne dajo, da bi razmišljala.
Napisala: Maja Drolec
