Bučno olje, hroščev fižol, petelini kapuni in vulkano svinje kot blagovne znamke uspešnih zgodb
Avstrijsko mesto Bad Radkersburg onstran Gornje Radgone ima že v imenu besedo Rad –po nemško kolo – in se potemtakem ne gre čuditi, da so iznajdljivi prebivalci vnesli kolesa v uspešno zgodbo svoje južne Štajerske. Še več, dogovorili so se s sosedi in so lani kot novost ponudili turistom kolesarsko pot ob Muri po obeh straneh reke. Tako sedeš na kolo, dobiš veter v lase, žvižganje ptic v ušesa, oči se ti spočijejo ob pogledih na obdelana polja, sadovnjake, gozdove in s cvetjem okrašene hiške. Pri sosedih je domiselno poskrbljeno za postrežbo z domačimi dobrotami kot je hroščev fižol, zabeljen z bučnim oljem, suho meso od avtohtone »vulkano« svinje, da ne omenjam slastnega pečenega kapuna, kar zaliješ z vinom ali domačimi sokovi. To pa že sodi ne le v posrečeno kulinarično ponudbo gostom, ampak gre predvsem za primer uspešne zgodbe o samooskrbi naših sosedov, ki so naštete dobrote proglasili za blagovne znamke svoje pokrajine in jim s tem dvignili ceno. Da sejim izplača!
Termalni vrelci, oleandri in politika zdrave kmečke pameti
Bad Radkersburg je zgodovinsko povezan s kolesom in Slovencem Janezom Puchom, izumiteljem sodobnega kolesa in kasneje še motorja. Prav tu, sredi mesta, je namreč imel svojo delavnico. Hišo so ohranili kot spomenik našemu rojaku v čast, katerega ime Avstrijci niso spremenili v Jochanna!
Mesto onstran mostu Gornje Radgone je ovenčano z zlato evropsko medaljo za lepo ohranjeno arhitekturo s srednjeveškim obrambnim zidom vred. Vmes so zgradbe, grajene v renesančnem slogu, saj so jih že v 16. stoletju zgradili italijanski mojstri. To so bili zlati časi, ko so se tod križale trgovske poti med Vzhodom in Zahodom z vozovi železa, soli, vina, medu, začimb. Za vzdušje, ki naj bi spominjalo na mediteransko, mesto krasijo grmi sivke in veliki oleandri, tudi sredi glavnega trga ob vodnjaku. Za nameček pa še iz marsikaterega lokala diši po picah s štajerskim priokusom po klobasah, zalitimi z obilico piva, štajerskega, seveda.
Z železnico je Radkersburg okusil vrsto desetletij suhih krav, a z neba se jim je sredi šestdesetih let minulega stoletja vsula nova mana, ki je bruhnila iz zemlje kot hudo vroča in zdravilna voda. Ta je postala glavna postavka novega razvoja mesta, ki je leta 1978 k imenu dobilo še Bad –kopel. Zgodba je tako uspešna, da ima mesto s 1600 prebivalci kar 2500 sob in zaposluje veliko število Slovencev z one strani Mure, saj kraj ne pozna brezposelnosti. Ko to slišiš, te prime, da bi se zjokal in se le zaman sprašuješ, zakaj si sosedov ne jemljemo za zgled. Imamo Muro, termalno vodo, rodovitno zemljo, pridne roke, a nesposobne politike.
Buschenschank in miss hroščevega fižola
Čeprav so Štajerci šele zadnja leta začeli odpirat okrepčevalnice, imenovane Buschenschank, je ime znano že blizu dvesto let. Ko se je gospodarstvo v teh krajih tako razvilo, da so kmetom ostajali pridelki, jim je v začetku 18. stoletja nadvojvoda Jochann s posebnim odlokom dovolil prodajanje viškov na domačem pragu. Tedaj ljudje niso bili pismeni pa so takšne kmetije označili s šopom vej in od tod tudi ime.
»Prodajamo samo svoje pridelke oziroma izdelke in smemo ponuditi le z doma pripravljenimi, a le hladnimi malicami,«je povedala Michaela Hoffer iz vasi Dietzen ob murski kolesarski cesti, ko nam je postregla z vinom, bezgovim in jabolčnim sokom ter s suhim mesom in slovitim fižolom, velikosti in barve kostanja-imenuje se hroščev fižol – zabeljenim z bučnim oljem. Za nemček smo dobili še sladico z bučnim oljem…hudo.
Kako gojijo ta priljubljen fižol – kar na 200 hektarih v vsej Južni Štajerski – kako z njim pripravljajo juho, pecivo, pire, solato piše v posebni knjižici z recepti. A to še ni vse, ob žetvi izbirajo miss fižola, med katerimi se je lani znašla tudi naša gostiteljica. Pri njej kolesarji lahko v majhni trgovini kupijo fižol, bučno olje in spominke.
Vulkano prašiči in kapuni se redijo mnogo počasneje od farmskih
Kolesarjenje ob Muri je vsekakor poučna zgodba o uspešnem kmetovanju na majhnih posestvih, podobnim našim. Ga ni kmeta, ki ne bi prideloval štajerskega zelenega zlata oziroma bučnega olja, blagovne znamke južne Štajerske. Enako je s fižolom, ki bi najbrž lahko uspeval tudi na naši strani Mure. A kaj, ko nam trgovci vsiljujejo poceni fižol s Kitajske in Kanade pa se ga nam ne izplača gojiti…Res ne? Cena bučnega olja v Avstriji je 14 evrov in več, fižola pa okrog pet evrov.Za povrh so še njive z bučami in fižolom v času cvetenja za okras pokrajini.
A sosedni Štajerci znajo stopiti skupaj in se na primer dogovoriti za skupno uporabo dragih kmetijskih strojev! V slogi je moč, Slovenci!. Ker imajo tudi avstrijski živinorejci posebno vzpodbudo regije, gojijo še avtohtone vulkano svinje in svojevrstne kapune, velike peteline, vredne občudovanja. Oboje gojijo: prve štirikrat, druge šestkrat dlje kot na farmah in jih hranijo le z naravno hrano. Glavno pa je, da znajo prepričati turiste, kako je njihovo meso najboljše na svetu! In gostje so pripravljeni odšteti zanj trikrat več kot za običajno, na hitro spitano svinjsko oziroma piščančevo meso.
Spoštovanje do tradicionalne arhitekture
Kolesarji si te dobrote ne morejo privoščiti v Buschenschanku, ampak le v gostilnah, kakršna je ob mlinu v Murecku, pokritim s slamo. Mlin je muzej, ki občasno še melje žito in je eden od treh mlinov v Evropi, delujočim na sredini reke. Tudi gostilna pričara stare čase, saj je kopija starinskih hiš ob Muri z mnogimi drobnimi starinskimi orodji in okrasnimi predmeti.
Od Radkersburga do Murecka je 25 kilometrov, potem vodi prav toliko dolga kolesarska pot do Gornje Radgone, kjer se ne manjka dobrih gostilen, vse drugo pa je še v povoju. Pred kratkim se je na naši strani nekdo že lotil okrepčevalnice Bušenšank in morda je to začetek nove zgodbe tudi na naši strani Mure, ko naj bi se počasi spet splačalo pridelovati kaj svojega, saj se hrana draži.
Vse, kar nudi J. Štajerska je na »Polici užitkov«
Ko se spravite s kolesa in se vsedete v avto, vas ob cesti preseneti nenavadna stavba, ki na prvi pogled deluje kot kontejnersko skladišče in je tako čudna, da se morate ustaviti, saj vas vabi napis, da gre za hišo vin, kulinarike in kulture Južne Štajerske. To je izredna nazorna razstava vsega, kar pridelujejo in nudijo. Katja, inžinirka agronomije, doma v Sloveniji, vas najprej popelje v svet bučnega olja, da poskusite vseh pet vrst tega štajerskega zlata, ki ga tu pridelajo dva in pol milijona litrov. Sledi pokušna različnih kisov iz domačega sadja pa marmelad, sokov in paštet, kar vse pridelujejo kmetje v dogovoru s to hišo, ki so jo odprli lani. Na steni so fotografije prekrasnih kapunov in svinj vulkano, ki tudi pozimi živijo zunaj. Tako avstrijski Štajerci ne uvažajo svinj iz Madžarske kot pri nas. Pri vsem tem jim država stoji ob strani. Pri nas paostaja največkrat pri obljubah.
Zanimivo je, da v tej stavbi najdete tudi slovenska vina tistih vinogradnikov, ki so sodelovali pri financiranju tega nenavadnega podviga, vrednega posnemanja.
