Ob našem prihodu je bila domačija obsijana s sočnimi žarki, ki so naznanjali lep pomladni dan. Z možem in hčerama smo se pridružili moji sestri Teji, njenemu partnerju Luku ter bratovi družini, ki so že sedeli pri obilnem zajtrku. Preden smo se lotili sajenja krompirja in postavljanja fižolovk, smo ob kavi še malo poklepetali.
Nisem zdržala za mizo. Zunaj je žarela svetloba pomladi, v meni pa je kljuval nemir. Želela sem biti sama. Odšla sem v kuhinjo, vzela čistilo in se lotila okna. Med brisanjem so mimo mene bežale podobe Tejine skoraj štiriletne hčerke Lučke. Glasna stenska ura je odmevala kot bitje njenega drobnega srca.
»Ptiček, ki je padel iz gnezda,« sem pomislila, »In jaz samo gledam.«
V predalu doma hranim njeno fotografijo. Neštetokrat sem se zastrmela v angelski obrazek z dolgimi kostanjevimi lasmi in široko odprtimi, malce prestrašenimi očmi. Teja je zanosila pri rosnih sedemnajstih. Kmalu po hčerkinem drugem rojstnem dnevu se je preselila v Maribor, kjer jo je čakala služba in novi partner. Kdo je otrokov oče, niti sama ni vedela. Lučka je ostala pri babici na kmetiji, visoko v hribih.
Zakaj je ne vzame k sebi? Deklica slabo govori, ni socializirana… Kako naj sestri dopovem, da otrok ne potrebuje le hrane in obleke, ampak tudi pogled, ki reče:
»Bravo, uspelo ti je.«
Vse to Teja zamuja. Ji res pomeni več lagodno, svobodno življenje?
Ko sem Tejo pregovarjala, naj vzame deklico k sebi, je vedno odrezavo odvrnila:
»Mojca, to je moja stvar, ne vtikaj se. Delam v treh izmenah, ne morem je imeti pri sebi. Kdaj ti bo jasno?«
Pa vendar sem jo večkrat ujela, ko je obstala na dvorišču in se zagledala tja gor, proti hribom. Tedaj se ji je pogled zmehčal, v kotičkih ust pa se je izrisal grenak, komaj zaznaven nasmeh. Ko je opazila, da jo gledam, se je obrnila stran, kakor da skriva prepovedano hrepenenje.
»Lučki nič ne manjka,« je vztrajala, a v njenem glasu sem zaslutila ranljivost.
»Spomni se na naše igrivo otroštvo in trenutkov, ko smo se v stiski zatekli v varno mamino naročje,« sem ji dejala očitajoče.
»Lučko potolaži babica,« je hladno odgovorila.
Vsakič, ko sem obiskala Lučko in babico, je jokalo moje srce. Dekličin pogled, tih in preveč umirjen za otroška leta, mi je šepetal skrivnost, ki je drugi niso hoteli slišati. Tesnoba v meni je naraščala kot reka pred poplavo.
»Ptičku moram pomagati, da bo spet našel svoje gnezdo,« sem si govorila, čeprav sem vedela, da bom zabredla v deročo reko.
Včasih pa je bilo, kot da se utapljam v močvirju. Ozirala sem se za bilko, ki bi me rešila, a vse kar sem videla, so bile le dolge sence dreves. Šele ko me je vrtinec stiske potisnil proti bregu, sem z obema rokama segla po grmu, da ne bi utonila v lastni tesnobi. In tedaj sem misleč na svoje otroke v daljavi zagledala mogočno drevo – stalo je nepremično, kot nemi varuh, ki mi je dajal moč.
Tisti dan mi je moja najmlajša hčerka rekla:
»Mami hvala, ker si tako prijazna do mene, sestrice in očija.«
V njenem pogledu je žarel lesket otroške ljubezni. Ganilo me je do dna duše. Bo Lučka kdaj to rekla svoji mamici?
V noči pred srečanjem širše družine me je v sanjah prebudil neutolažljivi otroški jok. Prestrašena sem vstala, odgrnila zaveso in se zazrla v nebo, posuto s tisočerimi zvezdami. Tam je kraljevala polna luna, hladna in nepopustljiva kot sodnica, ki ne sprejema izgovorov. S svojo belo ostrino je razgalila vse in očitajoče spraševala: Kako dolgo boš še molčala? A hkrati mi je njen sijaj šepetal, da pot obstaja. In tedaj je v moji duši zaigrala tiha melodija, močnejša od joka, ki bo razklenila Tejino verigo.
Zadnje upanje je bil pogovor z Lukom. Redko je prihajal na našo domačijo, le ob večjih kmečkih opravilih in takrat so vedno Lučko odpeljali k prababici, da jih ne bi motila pri delu. Teja o njem ni veliko govorila. Bil je postaven, spoštljiv, zgovoren, duhovit. Imel je zelo lep, poseben glas. Moji deklici sta ga imeli radi.
Medtem ko sem kot robot pripravljala kosilo, sem ves čas pazila nanj. Končno se je premaknil k drevesu pri hlevu in z žvižganjem vznemirjal kosa. Celo večnost sem zbirala pogum. Srce mi je razbijalo, ko sem stopila k njemu.
»Luka, mi pomagaš premakniti v kuhinji zaboj za drva?« sem izdavila.
Čudno me je pogledal, a mi je sledil.
»Saj veš, da ima koleščka in ga samo porineš,« je dejal.
Odprla sem usta, a ni bilo glasu. Že je hotel oditi. Napetost v meni je naraščala. Iztegnila sem roko in ga ujela za rokav. Obrnil se je.
»Nekaj me že dolgo muči, Luka,« sem dejala s tresočim glasom.
Zaskrbljeno me je pogledal. Stopila sem k tistemu čistemu oknu in se zagledala v daljavo.
»No, kar povej,« me je vzpodbudil.
»Zakaj vidva s Tejo ne vzameta Lučke k sebi v Maribor?«
Obstal je. Oči so se mu razširile.
»Koga?«
In takrat me je spreletelo – Luka sploh ne ve za Tejinega otroka.
Nepremično sem obstala.
»Teja ima hčerko,« sem le izdavila.
Njegov obraz je otrpnil. Po premolku je globoko vdihnil. Nekaj v njem se je zlomilo, preden je spregovoril:
»Kaj? Kje pa je? Je z njo kaj narobe?«
»Kadar prideš ti, jo odpeljejo k prababici.«
»Dve leti … dve leti mi tega ni zaupala.”
Nadaljeval je tišje, skoraj z zadušenim glasom:
»Zdaj razumem, zakaj je vztrajala pri tisti svoji filozofiji, da naj hodiva k staršem vsak posebej.«
Tišina je rezala med nama. Grenkoba njegovih skritih solz je pljusknila vame. Voda v potoku pa je žuborela naprej, ni se menila za človeško trpljenje.
»Strah me je, kaj bo zdaj med vama,« sem šepnila, potrta od teže njegovih besed.
Tedaj je pritekla Teja in se mu z vso lahkotnostjo vrgla okrog vratu.
»Ljubi, se dolgočasiš!«
Odrinil jo je. Srce sem čutila v grlu. Spraševala sem se, ali je prav, da sem posegla? Ali sem s tem res zaščitila Lučko ali sem le podžgala dvome, ki bodo morda porušili ravnotežje, ki je obstajalo med njima?
Teja se je nenadoma obrnila in me poiskala z ubijalskim pogledom.
»Kaj, kako?« je zajecljala, » Kaj se vtikaš v moje življenje?«
Luka jo je prijel za ramena in jo gledal naravnost v oči.
»Bala sem se, da me boš zapustil, če izveš.«
V njenih očeh sem zaznala bolečino.
»Teja, kdaj si mi mislila predstaviti otroka? Po poroki?«
Molčala je, nato pa poskušala zmehčati:
»Zdaj se je tudi meni odvalil kamen od srca. Luka, rada te imam.«
On pa je zmajeval z glavo:
»Razumeš, da sem upravičeno prizadet. Poraja se mi dvom o tvojem materinskem čutu, iskrenosti, zaupanju. Ne vem, kakšna si v resnici. Pa vendar – otrok te potrebuje zdaj.«
»Zdaj veš, Luka,« je hladno dodala.
Tedaj je stopil k meni in me objel:
»Mojca, hvala v imenu Lučke. Takoj bova uredila, da pride k nama in se začne obiskovati vrtec.«
Ptiček se bo vrnil v svoje gnezdo. Predolgo je trajalo. Mati in hči sta izgubili zlato nitko. Mogoče se bo nekoč znova spletla, kot se pomlad vedno znova vrne na domačijo.
