Kmečki upori
Kmečki punti so bili ljudske vstaje zoper izkoriščanje in druge neznosne okoliščine v fevdalizmu. Z njimi so kmetje izkazali svoj gnev do fevdalne gospode. Obsegali so odkrito nasilno delovanje oziroma boj zoper fevdalce ("Iz grajskih kevdrov teče vino, heja, hejo, zažgali grofu smo graščino, hejahejo, grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri!"). Čeprav so bili kmečki upori nasilno zadušeni, so v slovenskem zgodovinskem spominu pomembni kot točka ponosa, ki dokazuje, da so se bili Slovenci v zgodovini zmožni upreti izkoriščanju in neenakosti. Iz njih izvira tudi bojni klic, ki ga razumejo tako rekoč vsi Slovenci: "Le vkup, le vkup uboga gmajna!" Ta klic pa danes zaradi velike uporabnosti in aktualnosti ni več popularno, niti ni več predmet politično propagiranega nacionalnega ponosa.
NOB
Narodnoosvobodilni boj je bila druga značilna slovenska ljudska vstaja. Velik del slovenskega naroda se je z njim uprl okupaciji. Kot dokazujejo neposredna pričevanja, je bilo sodelovanje v NOB v prvi vrsti motivirano z domoljubjem, ne z revolucijo. Ali kot je povedal Bučar: "Šli smo v boj proti Nemcem. Vse te pravljice o socialni revoluciji so si izmislili pozneje – o njih so razmišljali samo v vrhovih partije, med borci tega ni bilo. Seveda smo vsi mislili, da se bosta s prihodom svobode cedila med in mleko, o novih družbenih sistemih pa je razmišljala samo intelektualistična plast. Mi smo se neposredno spoprijemali z Nemci in domobranci. To nas je okupiralo, boj nas je okupiral…"
Sedanje vstaje
Najnovejše vstaje je motiviral gnevom nad rezultati postsocializma ter nad nesposobnostjo in asocialnostjo nove slovenske postsocialistične politične elite. Povsem natančno sledi vzorcem tradicionalne slovenske politične kulture, ki pravi, da Slovenec sam ne bo šel na cesto. V tej vstaji je vlogo "pomembnih drugih" odigral Facebook, ki je slehernemu protestniku v naprej zagotovil, da na protestih ne bo sam. Vstaja sledi logiki in klicu kmečkih uporov, le da tokrat "uboga gmajna" niso le kmetje, pač pa celoten slovenski delavski razred in velik del srednjega sloja, torej velika večina slovenskega prebivalstva, ki je v postsocializmu plačala izjemno visoko socialno in človeško ceno za to, da je politična elita v svojih rokah skoncentrirala nepredstavljivo bogastvo, politično moč in ekonomsko moč ter nedotakljivost. Klic "Le vkup, le vkup uboga gmajna!" izredno lepo opisuje novo postsocialistično neenakost. V zgodovino slovenskih vstaj bodo sedanje vstaje prispevale vsaj naslednje: védenje, da ljudske vstaje niso stvar preteklosti; dokaz, da so v postsocialistični Sloveniji vstaje možne in tudi učinkovite; ter geslo "Gotof je!", ki bo – enako kot geslo kmečkih puntov – postalo del slovenske politične kulture in politične zgodovine.
Zgolj pod črto:
osamosvojitvena vojna ni bila vstaja. Večina ljudi ni sodelovala v njej. Bili so doma, kleti so preurejali v zaklonišča proti letalskim napadom in kupovali zaloge živil za preživetje v vojni – ali pa so odšli/zbežali iz države. Tako so ravnali zato, ker v vojni niso videli uresničitve svojih interesov. Zgodovinska oddaljenost dvajsetih let kaže, da so presodili prav. Osamosvojitev je koristila politični eliti, ne njim.
Vir:www.viva.si
