SMG 2022/23; Ljubimki
Priredil Milan Ramšak Marković, Režija: Nina Ramšak Marković
Igralska zasedba: Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Miranda Trnjanin k. g., Lara Vouk k. g.
Dramaturgija: Milan Ramšak Marković, scenografija: Igor Vasiljev, kostumografija: Maja Mirković, glasba in oblikovanje zvoka: Drago Ivanuša, lektorica: Mateja Dermelj, oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak, oblikovanje maske: Nathalie Horvat, asistentka dramaturgije (študijsko): Ula Talija Pollak, vodji predstave: Jera Topolovec/Urša Červ
Avstrijska pisateljica in Nobelova nagrajenka Elfriede Jelinek velja za kontroverzno avtorico, predvsem zaradi bolečih tem, ki se jih loteva in o katerih ljudje ne poslušamo radi. Za vse to uporablja sarkastičen in provokativen ton, tuje pa ji je tudi vsako sprenevedanje. Vse povedano velja tudi za roman Ljubimki, v katerem imamo dva glavna ženska lika, Brigitte in Paulo. Na prvi pogled sta različni, v svojem bistvu pa sta si zelo podobni. Obe sanjata o veliki ljubezni, ki bi ju ponesla v lepšo prihodnost. Paula je podeželsko dekle. Želi se rešiti svoje tiranske družine, v kateri sta z materjo služkinji očetu in bratu, pri čemer Paula tudi pri svoji mami ne najde nobene podpore in tolažbe. Novo in boljše življenje vidi v izučitvi za šiviljo, a pri petnajstih letih zanosi s preprostim delavcem Erichom. Z njim se poroči, vendar njun odnos, ki se je porodil iz surovega in hladnega spolnega odnosa, ne napreduje. Paula s poroko ne najde sreče, ampak le trpljenje, nadaljevanje tistega iz svoje primarne družine. Brigitte je pripadnica malomestnega delavskega razreda, v tovarni spodnjega perila dela kot šivilja. Po družbenem statusu je za stopnjo višje od Paule, saj počne to, kar si Paula le želi. A šivanje nedrčkov ne pomeni uresničitve Brigittinega življenjskega sna. Rešitelja vidi v Heinzu, električarju in sinu dovolj premožnih staršev, ki mu lahko pomagajo pri poklicni in ekonomski osamosvojitvi. Pisateljica izmenično pripoveduje Brigittino in Paulino zgodbo, kot pravi sama, se s pozitivnim Brigittinim primerom izmenično vleče Paulin negativni primer. Vendar je v tezi, da je ena zmagovalka in druga poraženka, mogoče zaznati obilo cinizma. Brigitte si je preko Heinza res izboljšala svoj socialni položaj, a prejela ni ne ljubezni in ne spoštovanja, popolnoma je podrejena možu, pa naj se sama še tako prepričuje o nasprotnem. Iluzija ljubezni se je tako Brigitte kot Pauli razblinila v nič. Obe sta žrtvi tradicionalnih patriarhalnih vzorcev, ki so dolgo dušili avstrijsko družbo. Ob kritiki takšnih družbenih razmer Elfride Jelinek ne pozna usmiljenja in jih prikazuje v popolnoma neolepšani luči. In pri ostrem zarisovanju realnosti, značilnem za vsa njena dela, se ne boji morebitnega negativnega odziva javnosti.
Vprašanje ženske in njenega položaja v družbi je definitivno ena izmed glavnih tem, ki jih avtorica v romanu obravnava, ampak to ni osnovna tema, vsaj na videz ne; je bolj nekakšen stranski produkt, ki se v roman prikrade kot po naključju. Sama vsebina sicer govori o usodi dveh protagonistk in o usodi njuni teles, a pisateljica v načinu, kako vzpostavi strukturo družbenih odnosov, zelo pazi, da oba spola obravnava enako. To je družba, v kateri je ženska v absolutno slabšem položaju kot moški, gre za radikaliziran patriarhat, za kritiko patriarhalnega sistema, ki je prepleten s kapitalizmom, vendar so tako ženske kot moški odgovorni za reproduciranje patriarhalnih razmerij, ki ženskam nikakor niso v prid. Tako v prvem planu ni boj med spoloma, ampak avtorica na vse družbene odnose gleda skoz prizmo tržne vrednosti. Vse je na trgu dela in ima svojo ceno, in v tej luči sta si spola enakovredna. Ker pa je to hermetično zaprt sistem in so znotraj njega ženske, še posebej revne ženske, na dnu prehranjevalne verige, zanje ni izhoda. Hierarhično razmerje med spoloma je nespremenljivo, lahko bi že skoraj rekli, da je obravnavano kot naravno dejstvo. Drža, ki jo zavzame pisateljica, je pametna, da at the end of the day govori o strukturi in družbenih razmerjih in ima na prvi pogled enak odnos do moških in žensk, do ženskega telesa, ženske želje. Oboji, moški in ženske, s svojo zgodbo služijo kot funkcija, kot kolesje znotraj sistema, ki ga vzpostavi. Kritizira in izpostavlja položaj ženske v moškem svetu, zaznamovan z moškim pogledom, moškimi predsodki in moškimi poželenji. Takšnim odnosom in razmeram so izpostavljene tako predstavnice delavskega razreda kot ženske srednjega, meščanskega sloja in intelektualke. Spolnost v njenih besedilih ne pomeni polja človekove svobode, presežka individualnih in družbenih omejitev, temveč je soodvisna od socialne, politične in intimne sfere. » Mož je lastnik, gospodar in upravljalec svoje žene.« Seks je tako le dejanje moči, nadvlade in zlorabe. Toda pisateljica Jelinek ni kritična le do sveta moških, ampak tudi do žensk samih. Njene »antijunakinje«, »antivzornice« niso feministično ozaveščene, ampak so posameznice, v katere so se zažrli patriarhalni in kapitalistični vzorci razmišljanja in ravnanja.
In da ta sistem nemoteno funkcionira, potrebuje vse ravni, celotno kolesje. Seveda pod površjem govori o življenju žensk v naši družbi. Ali gre za »žensko predstavo«? Po vsej verjetnosti ne, čeprav že vnaprej označuje pogled na svet z ženskega očišča, avtorica pa, kljub temu da je ženska, absolutno ne zavzema a priori ženske perspektive oziroma česarkoli takšnega, zaradi česar bi njenim delom lahko pripisali oznako »ženska literatura«
Besede, izrečene ob koncu predstave: »Ali poznate to lepo deželo z njenimi dolinami in hribi?«
Družbeno-ekonomski kontekst avstrijskega podeželskega in primestnega okolja, kakor je upodobljen v predstavi Ljubimki, je zelo blizu slovenskemu.
Neusmiljeno groba resničnost usode ljudi nizkega socialnega sloja, izgubljanja mladostnih iluzij, sprva verovanja v ljubezen, v boljše življenje, a se upi v svetlo prihodnost spremenijo v ponavljanje zgodbe staršev, v življenje, ki so se ga bali, ki so se mu hoteli izogniti, a jih tako kruto doseže in potegne v svoj vrtinec. Zgodba o patriarhalni družbi, kjer ženska praktično nima velike izbire, ali bo postala gospodinja ali delavka v tovarni, služkinja svojemu možu in objekt potešitve njegove spolne sle in objekt praznjenja njegovih frustracij.
Gledalci smo bili nad predstavo navdušeni, predvsem nad igralci, in ostalimi avtorji, ki so svoje delo opravili izvrstno. Se pa v vsakem gledalcu poraja vprašanje, ali je bilo (je) življenje res tako kruto?
Zapisala: Maja Drolec
