Moja lučka
Temna senca name roke polaga,
zunaj mrak, hladen veter brije,
jaz borim se, to bo moja zmaga,
iščem luč, ki poguma mi vlije.
Krike, ki jih slišim, bolijo me, priznam.
Nemir v zraku, žalost v mojem srcu,
težko je, grize me, a boja tega ne predam,
nisem sam, nekoga imam, ki blaži mi rane.
Veter je pojenjal, mrak postal je noč.
Tišina globoka vase me pogreza.
NE! Dovolj je tega, zbral bom moč,
novo pot uberem, ki pred mano se razteza.
Vem, da mnogo čaka me ovir na poti tej,
klanci strmi, padci trdi, a nekaj volje daje mi,
toplote srcu kot sonce zemlji vsej,
luč goreča, ki sveti mi v temi.
Ni me strah zaradi tebe, lučka moja,
urno stopim po življenja poti,
šelestenje listov, toplina tvoja,
angeli živijo, prej živel sem v zmoti.
Jani Koren
Svet skozi moje oči
Je to res svet, v katerem živim?
Zunaj vojne, jaz pa mirno spim.
Je to res tisto, v kar verjamem?
Če nečesa nimam, nekomu vzamem,
če nekdo ima, mu to zavidam,
je komu to sploh mar, ugibam.
Je to res svet, kjer ljubezni ni,
za bogastvo ljudi poteptali bi?
Mar res pomeni več nam pločevina,
postala sreča materialna je dobrina?
Zunaj šminka, znotraj duša gnila,
bo človeška rasa sama sebe potopila?
So oči res tako zaslepljene?
Kamor pogledam, vidim otroke zapuščene.
Porušena mesta, trupla, smrt, zakaj?
To vedno ostal bo vprašaj.
Nihče ne zmeni se, vsi le naprej hitijo,
zatiskajo si oči pred resnico, ki boli, bežijo.
Mar res živim v gnoju tem smrdečem?
Puška bog v svetu je bolečem.
Kdo ubijati pravico ti je dal?
Nad nemočnimi se znašaš, kar lepo je, si požgal,
življenje brez vesti zatrl si,
ti pa se smehljaš, kot da nič narobe ni.
A vse se grehe plača,
izgnana bo ta zvita kača!
Ljudi več zavajala ne bo,
kar zdaj grdo je, nekoč bo lepo.
Iz gnoja zrasla bo cvetica,
mir na nebu prinesla bo svobodna ptica.
Jani Koren
PESEM
Pesem je kot reka besed čutečih,
ki žametno prelivajo se na papir,
polna čustev najlepših in ihtečih,
polna radosti, veselja in ovir.
Pesem srce poeta nosi v sebi,
izlito v upanju, da se dotakne te,
da topel veter ponese ga k tebi,
vsak verz poklonjen je zate.
Pesem je kot cesta čudežnih not,
ton za tonom se širijo v nebo,
nikjer se ne konča, se sliši jo povsod,
je pravi čudež, pravo zvezdnato zlato.
In glej, pesem je kot lučka sveče,
majhen plamen, poln upanja sveti,
a ko skupaj druge sveče prižgejo se goreče,
z glasbo ognja sence prepodi.
Naj pesem neskončno spremlja vas,
pa naj so to violine, trobente iz planin
ali pa besede pesmi, ki povezujejo nas
in puščajo nam drag spomin.
Jani Koren
Očetu
Oh, Soča, prijateljica moja,
ti zadnja njemu pela si,
ti zadnja slišala njegov si pok,
njegova bolečina je zbledela,
ponesel jo tvoj je zeleni tok.
Počivaj v miru,
večna luč naj ti sveti,
upam, da zdaj lepo ti je, kjer koli si.
Nikoli te ne bom pozabil,
vedno v mojem srcu boš,
bil si mi najboljši oče in
vedno rad sem te imel;
ti ne veš, kaj vse bi dal,
da lahko bi te vsaj še enkrat,
vsaj še zadnjikrat objel.
Oh, Soča, prijateljica moja,
mogoče veš, če sliši me?
Nešteto vprašanj, odgovora pa ni,
oče moj dragi, zakaj to storil si?
Če me slišiš, vedi, da ne zamerim ti,
srečen zate sem, da tvoja duša več ne trpi.
Vedno v mojem srcu zate lučka gorela bo.
Ponosen bil sem nate,
hvala ti za vse.
Soča, prijateljica moja,
prepevaj mu poslednjo pesem,
teci vedno mu v spomin,
spomni se na njega,
ko pritekla boš vsa živa iz planin.
Jani Koren
TROP
V puščavi stekleni,
med zidovi in bremeni
se volkov brlog krvavi skriva.
Ki po poljih tvojih
si svoj plen pobira!
Poji se s znojem tvojim,
ko srce bije ti hitro,
a ti si tisti,
ki preživlja te dni,
a so zate le noči!
Kot reka trop lačni tu
svoj plen ubija
in vzame,
kar tebe – roka iz nič je naredila!
Dežela od bolezni bolna,
upa na konec tropa – klanja,
da pusti končno
živeti ti svobodno,
na upanje za večno dobro!
Naj lovec tropu nastavi past,
da za vedno
ostane tvoja čast.
In naj ne vzame več plena,
da tebe usoda nikoli
kot roža ovenela.
Blaž Bajec
MOJ SVET NIMA MEJ
Ali
DNEVNIK
Ko zjutraj vstanem in si oči pomanem,
najprej pomislim na črevesje,
saj če duh naj zdrav bo v telesu zdravem,
mora delati kot kolesje.
In tudi: če je človek sit, je svet res lepši:
več je potrpljenja in, kar je v modi, pozitive.
Zato veselo kalorij se nabijem in
s pol litra mleka vse zalijem.
Tako pripravljen na izzive odpedaliram v hram modrosti,
kjer dnevno sem deležen za cel šiht učenosti.
Tam ni kar tako, saj mnogo je za postoriti!
In če se ne znajdeš prav, si brž lahko v r..i.
Skozi »pokaži kaj znaš« dnevno slalomiram.
Cilj je prepričati učitelje, da ne blefiram.
Se pa zgodi, da včasih strategija odpove,
saj tudi oni odprte so glave.
Ko to ugotovim, jim prav rade volje zmago prepustim.
Naj zmaga boljši v poštenem boju, sporočam tudi vsem soborcem.
Saj športna vljudnost je dika gentlemena,
ki ni mu cilj spraviti koga na kolena!
Zbit od izobraževanja in vzgoje si dušico privežem
z brezplačnim političnim obrokom,
namenjenim enako vsem šolajočim se otrokom:
tistim, ki majo dost, in tistim, ki jim je dost .
Samohranilsko se do sitosti nažrem in
srečno okrepljen in osvežen
odidem z dvignjeno glavo naprej, ker vem:
moj svet še nima mej.
Jakob Poberaj
Prvi razred
Ko v prvem razredu prvič v šolo sem šow,
le Ringaraja sem poznow,
pol pa počasi v sedmem razredu Haydna sem spoznow,
k je ful lepo na harmoniko igrow.
Pa tudi Mozart imel lep je glas,
namest violine igral je kontrabas.
Ko me učiteljica v devetem razredu upraša to snow,
sem ji to povedu,
pa je rekla, da nisem nč znow.
Sedaj pa iz devetga grem,
pa znam samo ta refren:
Haydn na harmoniko igra,
Mozart pa kontrabas ima,
zraven pa Beethoven je bil,
vsi trije so tvorli slovenski ansambel Grill.
Ves čas sem vedu, da je Prešeren doma na PSP igral,
in da Primož Trubar programirat je znal
ter da Ivan Cankar doma LCD televizjo je mel,
za katero je največ časa presedel.
Matej Mohar
Nezgoda
Zjutraj sem se zbudu veliko prezgodi,
zbudu sem se v veliki nezgodi.
Upal sem, da bolše bo,
a je le na slabše šlo.
Računalnik ni delu,
ga je strela skurila.
Televizje ni blo,
se antena je zvila.
Ko na stol sem se usedu,
se je stolica zlomila,
meni pa se noga je zvila.
Ko z mobilcem sem hotu poklicat rešilca,
tud ta ni delu, saj ni blo polnilca.
Sosed anteno nam popravu
in to težavo on je odpravu.
Tud nov računalnik sem kupu,
še boljši je bil,
pa protinapetostno stikalo,
da ga nau spet skuril.
V kaseljc pogledu,
če so reklame,
a tam samo položnice zbrane.
Komaj sem jih nosil, ni kaj,
a najraje bi jih odnesel na banko nazaj.
Matej Mohar
Pismo dedku Mrazu
Dragi dedek Mraz, znova ti pišem kot v prejšnjem letu,
z istimi željami, naj ljudje se končno zavejo po celem svetu,
da vsi bodo delali za dobro vseh nas ljudi,
preženi črne sence in hude skrbi.
Daj nam modrosti, da prenehamo vojne,
daj nam poguma, da zakopljemo vse sekire bojne.
Nahrani vse lačne, s seboj pa odnesi vse probleme mračne.
Sirotam daj starše, brezdomcem domovanje,
daj nam usmiljenja, da prenehamo ubijati nedolžne,
da brezskrbne bodo naše sanje.
Daj revnim denarja, naj vodilne končno pamet sreča,
naj se dobro iz dneva v dan na tem planetu veča.
Obupanim vlij moči, obriši solze iz žalostnih oči,
na obraz nasmešek jim nariši, mir naj vlada v vsaki hiši.
Združi vse skregane ljudi, naj končno dobro se rodi.
Daj nam volje, da skrbeli bomo za živali in okolje,
šolarjem daj delavnosti in učnih uspehov,
nas ljudi pa končno nekaj nauči iz vseh preteklih grehov.
Prinesi nam človečnost, ki tako nam manjka,
naj duhovnost postane naša banka.
Saj vem, da zopet to pismo le mrko boš pogledal,
saj to ni mogoče izpolniti, dokler vsak posameznik na svetu
se teh problemov ne bo zavedal.
Jani Koren
Stihi življenja
Iz stiha v stih, čustva, navdih,
različnih barv misli in vzdih,
poet s črnilom na papir preliva,
iz rime v rimo solze, smeh razliva.
Piše, piše, kot narekuje mu srce,
se mu nesreča v potokih besed zapiše,
se v srečo na papirju prepiše,
ki časa pravi je gospodar.
Življenjske besede in prispodobe,
čudovite misli in mračne podobe,
vse to kos papirja v spomin ovekoveči,
da še nekoga razneži ali pa ga osreči.
Spomin na tebe lep ostane,
da zaceli komu rane,
ko tvoja duša odpotuje stran,
ostane za vedno zapisan dar.
Ko prebiraš te besede in stihe,
najdeš v njih izpovedi in želje tihe,
pa poeta razočaranja in ljubezni neuslišane
ter metafore, ki skrivnostno v pesmi so napisane.
Poeta življenje tako se vrti,
zapisano v stihih hrepeni,
po tistem, kar je in ni,
da najdeš v srcu tudi ti.
Jani Koren, Blaž Bajec
OBLEKA
Drage, nove, bleščeče,
cenene, stare, svetleče,
cele na fleke zašite –
vse so obleke.
Kdor v cvenku plava,
Pele Pele nosi,
tisti, ki ga nima,
na Karitasu prosi.
Okostnjaki iz Milana
se nam že vsiljujejo
s cunjicami za poletje,
ki naj punce jih kupujejo.
Propaganda že deluje.
Pod »ugodno« vse je modno!
Vsi na razprodajo,
kjer za 2 dobiš kar 3!
Jaz pa mislim: tuta al’ kravata – vse je le tekstil.
A vendar ─ dilema je tu večna, kaj človeka naredi.
Da obleka to bo, se mi včasih zdi,
saj opazil sem sledeče:
Ta, ki nosi Pele Pele, skoraj same kvante mele.
Kaže hlače Dolce e Gabanna, a pod njimi r.t us…a.
Z majico Lacoste ne moreš po modrost!
Armanija poskuša, četudi mu je črna duša.
In Versace – v čem so slabše stare hlače?
O škarjah inu platnu kakšna torej je izreka?
Kako naj se konča dilema ta?
Kaj bilo je prej – človek al’ obleka?
Jakob Poberaj
NAŠA ŠOLA
Naši profesorji:
mladi in lepi profi,
eni magistri, drugi veseli,
eni prisebni, drugi prevzetni
in premeteni in zapleteni,
al’ prizemljeni al’ izgubljeni,
raziskujoči tehniški mojstri,
eni marljivi, drugi misleči in pozabljivi ─
a vsi gospodje in očarljivi.
In profesorice, drage gospe!
Lepe, urejene, stroge,
nepopustljive, a vse očarljive,
vztrajno žgolite svoja merila,
nočete slišati opravičila,
tresete z glavo »to ne bo prav«
ali »no, no, ne bodi tak pav« ─
a vse dame zahtevne –
od nas spoštovane.
In mi – prerivajoče se krdelo:
lasato, kosmato, rjoveče, kričeče.
Razglašena jata vrabcev,
prevzetnih mladcev-golobradcev.
Mi ─ mi vas potrebujemo, prav vsi!
Da občuti vsaka zguba,
kako se mu siva skorja guba,
kako se mu značaj stroji,
kako je, ko mu glava dela in roke.
Ker vi ste že ta pravi, mi pa nismo še.
Jakob Poberaj
