Najraje sem na morju, s sončnimi očali, oprezala za drugimi ljudmi. Moj pogled je bil skrit za zatemnjenimi stekli, a vendar je opazil še vsako novo školjko, ki jo je naplavilo na obalo. Občudovala sem izklesana telesa v najmodernejših bikinijih in se opomnila, da sem s hujšanjem pričela že tri mesece nazaj. Jutri pa res začnem. Pa za dekleti v oblačilih prestižnih znamk in se opomnila, da moja denarnica tega ni zmožna. To je bilo še v časih, ko sem v torbici imela samo mobitel, ključe in denarnico. Brez maske. V časih, ko si lahko v javnosti brez skrbi kihnil. V časih, ko je bila samoumevnost vredna borih nekaj centov. Danes stoji svet na nogah, ovitih v previdnost. Nesmiselno si je nadeti glamurozno šminko, ker so naši obrazi zaviti v maske. Danes razmišljamo o stvareh, na katere še lani na morju niti pomislila ne bi. Pa vendar je korona posegla v naša življenja in jih radikalno spremenila. Zaprti doma, med štirimi stenami, smo imeli dve možnosti: smiliti se samemu sebi ali pa iz tega potegniti le najboljše. Včasih smo se peljali v Portorož na kavo, kar tako, ker smo lahko. V karanteni pa je bil izziv iti v drugo občino po nov pralni stroj, ki je končal svojo delovno pot ravno v nepravem času. Če so nam stari starši še nekaj tednov nazaj govorili o tem, kako tehnologija kvari naše misli, smo v karanteni vsi viseli na telefonih in klicali svoje najbližje. Stali smo v vrstah pred trgovino in upali, da bomo dobili štruco kruha ali wc papir. Težko je, ko je človek navajen dobiti vse na pladnju. Nihče se ni zmrdoval nad prodajalko, ker njegov hleb kruha nima dovolj semen ali da je rogljiček premalo pečen. Važno je bilo dobiti, kar si nujno potreboval. Ostanki od kosila, ki bi običajno romali v smeti, so zdaj čakali v hladilniku na večerjo. Neverjetno kaj lahko človeška roka naredi iz ostankov. Naenkrat ni postalo več pomembno, da si kupimo boljši plašč od sosede, ker je bila itak vedno v trenerki. Oprezanje za prijatelji na Facebooku je postalo dolgočasno, ker so bili vsi doma. In potem se človek zamisli. Kaj bi moje oči, skrite za očali, videle danes, če bi sedela na plaži? Nič. Ker ne bi sedela. Zapodila bi se v morje, kot majhen otrok in plavala. Nadela bi si bikini, kljub temu da bi mi višek maščobe visel čez kopalke. Pa kaj. Razkazovala bi svoje celulitaste noge in prav vseeno bi mi bilo kaj si gospa v Armanijevih kopalkah misli o meni. Uživala bi v trenutku, ker ni samoumevno, da bom čez dva tedna lahko spet skočila na morje. Nahranila bi svojo dušo s šumenjem valov, ovitih v vonj borovca in dodala ščepec svetlikajočega se sonca. Korona je vzela mnogo življenj, a nam, ki nam je podarjeno nadaljnje bivanje na Zemlji, je vrnila ceno samoumevnosti. Bili smo bogatejši kot smo mislili, pa vendar nezadovoljni. Danes imajo stvari drugačno ceno. Pa ne samo stvari, tudi trenutki. Naša življenja so krhka, a s trdnimi temelji sreče, ljubezni in prijateljev, vredna bogastva.
