Vsi smo prodajalci tišine,
kupci upanja, zavitega v besede.
Ko ti v šepetu podam del sebe,
mi vrneš pogled — tih dogovor.
Ni odnosa brez skrite tehtnice,
ni dotika brez cene v dlani.
Tudi ljubezen, ko gola obstane,
pusti za seboj neviden račun —
brez laži, a s težo.
Prijatelj reče: »Vedno sem tukaj,«
jaz slišim: »Ne pusti me praznega.«
In ko rečem: »Oprosti,«
plačujem dolg, ki ga ne razumem.
Materina ljubezen?
Morda najdragocenejša valuta.
Daje brez računa,
a v očeh išče vračilo —
v hvaležnosti, ponosu, času.
Tudi sovražnik trguje —
ne z udarci, temveč s svojo bolečino.
Ponudi rano kot zrcalo,
v njem vidim lastne razpoke
in spoznam: tudi to je pogodba.
Molk ima svojo ceno —
neplačan račun za vse, kar ni bilo izrečeno.
Odsotnost šepeta: »Dolg obstaja.«
Dotik pa reče: »Plačujem s seboj.«
Svet ni krut, svet je pošten.
Ljudje dajemo, ker ne prenesemo praznih rok.
Vse je transakcija —
ne iz sebičnosti,
temveč iz lakote.
