Toliko si govoril.
O vsem.
O knjigah, ki jih nisi prebral.
O mestih, kjer nisi bil.
O zvezdah, ki si jih poimenoval po sebi.
Tvoj glas je bil kot veter,
ki ne zna obstati.
Vedno je moral nekam –
čez ljudi, čez prostor, čez mene.
In jaz…
jaz sem poslušala.
Ne zato, ker bi verjela vse,
ampak ker sem želela slišati nekaj med vrsticami.
Morda nekaj resničnega.
Morda samo en sam stavek,
ki ne bi bil zate, ampak zame.
Včasih si me vprašal nekaj mimogrede,
in takrat sem si za trenutek domišljala,
da sem več kot ozadje tvoje predstave.
Ampak nikoli nisi utihnil dolgo.
Nisi znal.
Morda te je bilo strah tišine,
ker si slutil, da bi tam našel sebe.
Tistega pravega.
Danes se te ne spomnim po besedah.
Ironično, vem.
Spomnim se občutka –
kot da sem stala ob ognju,
in si želela, da bi se objela.
Bil si mlad,
Jaz pa sem verjela,
da je znotraj hrupa nekaj,
Kar bom nekoč rada imela.
Teja Gorše, 35 let
