V moji mladosti je bila jesen drugačna. Listje je prekrivalo ulice in vsak korak je škripal pod nogami tako kot danes. Z otroci smo se vsak dan srečevali zunaj, kjer so bili naš svet.
Nismo imeli pametnih telefonov, računalnikov ali družabnih omrežij. Imeli smo le drug drugega in domišljijo, ki je presegala meje ulice. Naše prijateljstvo je bilo nevidno tkivo, ki nas je povezovalo – tkanje zaupanja, tihe podpore in skupnih skrivnosti. Močnejše od vsega, zanesljivo in trdno, kot stare hruške, pod katerimi smo se skrivali.
Vsak dan smo skupaj hodili v šolo in nazaj. Šolska pot ni bila le hoja – bila je mala pustolovščina, polna smeha, pogovorov in drobnih dogodivščin. Določili smo postaje s skritimi imeni, kjer smo se dobivali ob točno določeni uri. Dogovora ni bilo mogoče preklicati, ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov. Če smo kaj potrebovali, smo si za rokav pocukali sosede ali eden drugega. Domov smo hodili šele, ko so se prižgale ulične luči, in vsak korak je bil del ritma dneva – zaupanje, varnost, skupnost.
Jeseni smo doživljali svoja majhna poglavja radosti: gumitvist na pločniku, tekme v “boju med dvema ognjema” kar na cesti – seveda, danes bi vedeli, da to ni prav – zvonjenje na zvonce, kričanje čez balkone, dokler se ni smeh razlegal po vseh ulicah. Skakali smo po lužah po dežju, nabirali kostanje in hruške, gradili jezove ob reki, tekali do gozda. Vsaka igra je bila polna smeha, preprostega veselja in občutka, da smo nepremagljivi, povezani s tiho močjo, ki je ni bilo videti, a se je čutila v vsakem trenutku.
Čakali smo na zimo. Na prvi sneg, ki bi prekril travnike in gozdove, na sanjanje kep, prvi sankarski spusti po hribu, občutek mraza na licih in toplino smeha, ki se je odbijala od hribov. Tista pričakovanja so bila del čarovnije – vsak dan smo se spraševali: “Bo jutri že sneg?”
Danes je drugače. Otroci hodijo vsak zase ali se vozijo z avtobusi, avtomobili, skiroji. Pot ni več skupna, vsak trenutek ni več del skupnega sveta. Tistih tiših, nevidnih povezav, ki so nas držale skupaj, ni več čutiti. Včasih se ustavim in pomislim: škoda, da moji otroci tega ne bodo doživeli. Da so jim stvari dane, a jih ne okusijo – občutek, da so del nečesa večjega, da pripadajo svetu, ki ga ustvarjajo skupaj.
Najlepše pa je, da prijateljstvo med nami – otroškimi prijatelji – še vedno traja. Ko se danes srečamo, ni potrebno veliko besed. Pozdrav je močnejši kot kadarkoli prej – pogled, nasmeh, tiha potrditev, da so vezi, ki smo jih stkali pred leti, še vedno žive. Svet se za trenutek ustavi, kot da vse spomine, skrbi in leto dni premora zbriše v enem samem trenutku.
Spomini na brezskrbne jesenske dni so še vedno živi. Vsak škripajoč list, vsaka meglica nad travniki, vsak vonj po mokri zemlji me spomni, kako nas je prijateljstvo oblikovalo. Bilo je več kot igra – bilo je življenje, ki nas je povezovalo, in dar, ki ga zdaj nosimo v sebi.
In čeprav so leta minila, čeprav smo se spremenili in svet okoli nas teče hitreje, nevidna vez med nami ostaja. Vsak pozdrav ob srečanju je dokaz, da nekatere vezi niso vidne, a so močnejše od vsega – tihe, trdne in trajne.
Zapisala: Teja Gorše
