Odhod je v
torek ob četrti uri zjutraj. Sprememba, gremo v sredo ob 13h, ker je nekaj
članov odprave ugotovilo, da za vstop v Makedonijo potrebujejo potni list. Kaj
naj rečem drugega kot tipično teatralsko. Vsak dogovor se vedno, ampak res
vedno spremeni najmanj trikrat. Tako kot dogovorjena ura za vaje. Po vseh teh
letih, sem namreč še vedno naivno točna.
Torej, odšli
smo v sredo nekaj minut čez 13 uro, pred nami pa je bil še dobršen del
avtobusne razdalje; prispeli naj bi po 16 urah vožnje. Oborožena z
vegeterjanskimi sendviči (če kaj, sovražim vonj salame v avtobusu), vlažilnimi
robčki, ki so že neštetokrat rešili moje pocaste roke, ki vedno lupijo
pomaranče, in dekico, saj večletne izkušnje pričajo o nenavadni naklonjenosti
šoferjev do izdatne klime.
Vzdušje je
bilo odlično, internih šal obilo in pot je minila v enem samem vzdihu.
Francozi so
imeli predstavo že v četrtek, zato so po zgolj nekaj urah spanca krenili na
generalko, mi pa v mesto. V turškem delu sen namreč imela poseben projekt.
Želela sem pokloniti fotografijo iz leta 2004 lastniku lokala, kjer so
prodajali kebab. Skupno fotografijo sem z naslovom vred kazala vsem, ki so se mi zdeli domačini in po nekaj
krogih po razbeljenem soncu, polnjenju plastenke ob mošeji in vsaj dvajsetih
različnih sogovorcih, nas je mlad fant odpeljal na mesto nekdanjega lokala.
Izkazalo se je, da so tam zdaj športne stave, oseba, ki sem jo iskala pa zaradi
»problemov« nekje na Kosovu. Naše poizvedovanje in iskanje fantomskega kebaba,
nam je omogočilo svojevrstno izkušnjo netipičnega turističnega udejstvovanja in
bi, to si upam trditi, bilo zanimivo tudi za filmski trak.
Po četrtkovih
predstavah smo nekateri šli spat ob spodobni uri, drugi pa so kartali ali šli
preveri makedonsko nočno dogajanje. V petek zjutraj smo ponovili pohod v mesto,
od koder sem po neštetih kratkih sporočilih in čakanju na nasprotni strani
ceste, kot je bilo dogovorjeno, bila v črnem policijskem BMW-ju pripeljana v
rezidenco makedonskega predsednika. Z mojo ljubo prijateljico sva v tamkajšnjih
prostorih spili nes cafe frape, ki ga naravnost obožujem in je po mojem mnenju
vodilna napitkarska osvežitev. Nato so me dostavili pred Dramski fakultet, kjer
smo nastopili prvi, doživeli
stoječe
ovacije in večerno zabavo v mestu.V hostel smo se odpeljali s taksijem, ki so
smešno poceni, tako da res ne vem, kako preživi javni promet; in ko smo že pri
tem: avtobus nas je v zgodnjih jutranjih urah, neposredno po zabavi popeljal
proti rodni Sloveniji.
