Mlada in uspešna slovenska ustvarjalka je rojena v Slovenj Gradcu, maturirala je na gimnaziji naravoslovno-matematične smeri v Velenju, diplomirala na mariborski pedagoški fakulteti na oddelku za likovno pedagogiko s temo knjižna ilustracija. Poznavalci in ljubitelji likovne umetnosti poznamo njene preproste črtne risbe, polne barvitosti, vedrine in lahkotnosti.
»Zdi se, da je imela Urška Stropnik srečo, da je pri odkrivanju in razvijanju svojega naravnega likovnega talenta naletela tudi na vzgojitelje, ki so jo pri tem vzpodbujali …« (Maruša Avguštin).
»Prav otroška neposrednost izraza, združena z igrivostjo črt, jasnostjo čistih barv, in ustvarjalno poigravanje z dekorativnostjo v posameznih ilustracijah ter z oblikami in velikostmi črk dajejo celotnemu opusu mlade ustvarjalke tisto privlačnost, ki privlači otroke in odrasle …« (Maruša Avguštin).
Mlada ustvarjalka je vstopila v bogato in raznoliko slovensko ilustratorsko družbo s povsem svojim likovnim izrazom. Zdi se, da njene ilustracije, kadar uporablja risbo, spominjajo na slikopise, iz katerih se je razvila pisava.
»Likovnih nalog ne delim na bolj ali manj pomembne. Vseh se lotim enako resno in odgovorno. Pa naj bodo to ilustracije knjig, otroških ali učbenikov, priprave razstav, oblikovanje propagandnega gradiva,« živahno pripoveduje moja prijetna sogovornica.
Urška Stropnik je prepričana, da vsak nekaj talenta prinese s seboj na svet.
»Je pa res, da je veliko naključnih dogodkov, ki potem ta talent razvijejo ali pa tudi spregledajo.
Imela sem srečo z dobrimi likovnimi pedagogi v osnovni šoli in na faksu. Zelo veliko zaslug za to, da moj talent ni bil spregledan, ima moj osnovnošolski učitelj likovne vzgoje Anton Skok. Bil je celo tak entuziast, da je z nekaj svojimi učenci nadaljeval celo na gimnaziji … in čisto vsi smo potem izbrali in uspešno zaključili faks, ki ima v svojem temelju lik, izražanje (arhitektura, akademija …),« nadaljuje svoje razmišljanje.
Ustvarja dopoldne, ko sta otroka v varstvu. Nočne urice bodo počakale še kar nekaj let. Noč je trenutno namenjena predvsem počitku in nabiranju novih moči.
»Res sem včasih mislila, da sem nočni tip, saj sem prebedela cele noči …, danes pa vidim, da je vse stvar navade in prilagoditev na dano situacijo,« razmišlja na glas.
Usklajevanje družine in ustvarjanja je kot v vsaki družini, le da drugod usklajujejo delo in družino.
»Kadar je gneča, priskočijo na pomoč babice in dedek, pa tudi s Sašom (mojim možem) si zelo pomagava. Res je, da trenutno skušam predvsem izpolnjevati naročila in da mi za lastno kreativnost zmanjkuje časa … pa saj pride tudi to na vrsto, ker otroci res hitro rastejo in tega časa bo še dovolj,« energično pove.
Privlačijo jo tudi druge zvrsti umetnosti.
»Če se le da, skočiva s Sašem kdaj v gledališče, na kakšen dober koncert, razstavo … Je pa teh obiskov trenutno veliko manj kot včasih, a, kot že rečeno, za to bo še dovolj časa,« je prepričana Urška Stropnik.
Glede ustvarjanja v prihodnosti si želi nek podoben tempo, kot ga ima sedaj, pa kakšno urico časa za ustvarjanje več.
»Naročila so dobra, ustvarjalna in tudi ob njih se razvijam in rastem,« zaključi najin pogovor.
