O ustvarjalnosti Erike Vouk in njeni poeziji smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali. Njena poezija me vedno znova pritegne.
Erika Vouk: Senčni tujec
Senčni tujec, skrčen v pozebi
srca
voščeno bele anemone,
ne dvigne kril
ne z vetrom ne z galebi,
z rubinasto krvjo gosti demone.
Ne krikne bolečine, ne slasti,
ne širita se jantarni zenici,
v živo skalo kljuje do krvi,
uklet
v kanjuh – ptici.
(Erika Vouk: Rubin, Založba Pivec, 2007)
