3. Sever
„Ahhhh,“ je zehal Luka, ko so bili spet na letalu proti severu. Lara je že spet spala na sosednjem sedežu, Saša pa je ravno odšla na stranišče. „Zakaj pa ne gremo z vlakom?“ je vprašal Jerneja in si predstavljal, kako bi na dolgi vožnji lahko ves dan spal.
„Trajalo bi skoraj dvajset ur,“ je ta nekoliko nestrpno odgovoril in se spet posvetil nekakšnim poročilom. Očitno jih je dobil včeraj na sestanku. Na širokem plazma zaslonu nekaj metrov pred njim se je vrtela ena od tistih nesmiselnih pogovornih oddaj. Luka jih ni prenašal, zato je nekaj časa zrl skozi okno. Pokrajina je postajala vse bolj gorata in zasnežena, pogled pa mu je zakrivalo tudi levo krilo letala, na katerem je bil logotip prevoznika SAS – Scandinavian Airlines. Ob tem se je nasmehnil. SAS (Special Air Service) so bili ena njegovih najljubših elitnih specialnih enot.
Na njegovi desni je Lara še vedno trdno spala in bila je videti zelo ljubka. Temni lasje so ji brez posebnega reda pokrivali obraz, ta pa je bil spokojen, le usta so bila raztegnjena v droben nasmešek, kot bi sanjala nekaj lepega. Luka jo je nekaj časa opazoval, potem pa se je tudi sam naslonil nazaj in zaspal.
*
Na letališču jih je že čakala delegacija treh ljudi v dolgočasnih, poslovnih črnih oblekah, s kravatami v rdeči in modri barvi, ki je Jerneja pozdravila z zadržano radovednostjo, otrok pa niso niti opazili.
„To so moji, no, ne vsi, otroci,“ jih je končno predstavil.
„Hello,“ so pozdravili vsi v en glas, nato pa jim stisnili roke. Jasno je bilo, da so bili vsi trije poslovneži, saj so bili stiski rok natančno preračunani; najprej močnejši stisk, na koncu pa še droben. Larin stric se je z enim izmed njih takoj zapletel v pogovor, ostala dva pa sta molče hodila vštric. Zunaj jih je čakalo prijetno presenečenje, saj je bilo vse belo, le ceste so bile očiščene in posute s soljo ter peskom. Lara si ni mogla kaj, da ne bi bratrancu za vrat stresla nekaj snega, ta pa je užaljen hodil dalje.
„Saj bo še dovolj časa,“ ji je pomežiknil Luka. Hotel je okepati svojo sestro, vendar ni hotel izpasti slabo pred tremi moškimi v poslovnih oblekah.
„Ali jih nič ne zebe?“ je šepnila Saša, vendar so kmalu videli tudi ljudi v kratkih rokavih, ki so tekli po ulici. Na cesti jih je že čakal avtomobil, katerega voznik je bil visok svetlolas moški, z gosto, kratko pristriženo brado in živimi modrimi očmi, ki so prijazno pozdravljale. Sašo je precej spominjal na Obi-Wan Kenobija iz Vojne zvezd. Vsi trije mladostniki so bili namreč veliki oboževalci te serije filmov.
„Dobrodošli v Bodø,“ jih je prisrčno pozdravil z izrazitim naglasom in jim pomagal zložiti prtljago v avto. Med vožnjo je ves čas pripovedoval in kazal različne zanimivosti, na primer letalski muzej, zračno bazo, v kateri so videli nekaj F-16 Falconov, Luka pa je opazil celo rumen Sikorsky SH-3, ki je očitno pravkar pristal ali pa se je pripravljal za vzlet. Mesto pa je bilo kljub vsemu precej majhno, letališče, pristanišče in železniška postaja so bili le nekaj minut narazen.
Ustavili so se na vogalu, kjer je bil hotel, imenovan po mestu. Taksist jim je spet pomagal pri prtljagi, potem pa se je poslovil in odšel. V roko jim je stisnil tudi svojo vizitko, če bi slučajno potrebovali prevoz.
„Matias ‘Edie’ Bjornsen,“ je prebrala Saša in se čudila njegovi sliki. Očitno je bila ta že kar stara, saj je bil še brez brade.
„Pljunite v roke,“ jih je pozval Domen, ki je bil že kot tovorna mula, in pokazal na prtljago.
„Uf, Lara, imaš mar kamne v tej torbi?“ je sopihal Luka in na hrbtu nosil Larino potovalko.
„Plezalno opremo,“ se je zarežala in ga lopnila po plečih, rekoč:
„Boš že zmogel, saj si močan.“ Sobe so bile vse enake, lepo okrašene, s pisanimi zavesami, na katerih so bili različni vzorci, ki so se barvno uskladili s preprogo, skozi okroglo okno pa je bil lep razgled povsod naokoli. Ker so imeli okna na tri strani, so lahko videli skoraj vse mesto. V sobi je bila velika televizija, radio in celo brezžično (wifi) omrežje. „Presneto, zakaj sem pustil prenosnik doma?“ se je pridušal Luka.
„Jaz imam sestanek,“ je povedal Jernej, si oblekel toplo jakno in odšel.
„Mi gremo pa na turistični ogled mesta,“ je predlagala Saša. In so šli. Ko so hodili po ulici, je marsikdo pogledal za njimi. To jih ni motilo, dokler jih ni ustavil policist in jih nagovarjal po norveško.
„Oprostite, ne razumem vas,“ je v angleščini poskušal Domen. Policist ni dal nobenega znamenja, da ga razume, in še naprej nekaj govoril.
„Presneto, vsak drugi evropski jezik bi vsaj delno razumel, razen madžarščine in teh severnih jezikov,“ je bil jezen Domen. Policist jih je že hotel odpeljati, ko je iz ene od skupin, ki so se nabrale, stopilo dekle, staro okrog petnajst let. S policistom je izmenjalo nekaj besed.
„Gospod policist želi videti vaše potne liste,“ jim je nato prevedla. „Aha, kako naj bi ga razumel. Svojega bi nam pokazal, potem bi mu ga še jaz,“ je rekel Luka in se deklici nasmehnil. Pokazali so mu svoje potne liste, policist je bil zadovoljen, se obrnil na petah in odšel iskat druge žrtve.
„Hvala,“ se je novi znanki zahvalila Lara.
„Moje ime je Mia,“ se je ta predstavila in ponudila roko. Sprejeli so jo in ji povedali svoja imena.
„Vi ste torej tisti iz Slovenije, eden od vas je baje arheolog,“ je pokimala Mia. Spogledali so se.
„Hm, očitno nas naš sloves prehiteva,“ se je pošalil Luka.
„Pravzaprav, se pišem Bjornsen. Mia Bjornsen,“ je povedalo dekle.
„Bjornsen, kje sem že slišala… Aja! Torej je Matias tvoj oče?“ je končno potegnilo Saši.
„Tako je,“ se je zasmejala Mia in jim pomignila, naj ji sledijo. Pripeljala jih je do letališča.
„Tam je muzej, splača se ga pogledati,“ jim je pokazala s prstom. „Sedaj moram poiskati prijateljice, se vidimo kasneje,“ se je poslovila Mia. „Tam čez bomo, na igralih,“ je še povedala in se odpravila nazaj po poti, od koder so prišli.
„Prijazna punca,“ je potiho rekla Saša, kot da bi jih Mia lahko slišala in razumela. „Pridite, gremo noter,“ je predlagal Domen, ko so se znašli pred vhodom v muzej. Ta je bil velik in precej nenavadne oblike. Predstavljajte si letalski propeler (paralelogram), ki ima na sredini stekleno kupolo. Muzej je imel pred steklenim vhodom lep vrtiček, vendar je zaradi snega rastlinje trenutno bolj slabo uspevalo. Na plakatu, ki je visel na notranji strani muzeja, pa je bilo jasno videti, kakšen je vrt poleti in Saša se je odločila, da si pride tedaj še enkrat ogledat Norveško, da bi lahko primerjalao. Od daleč so videli tudi svoj prvi muzejski primerek letala, vendar si niso bili edini, za kateri model gre.
Bili so nekaj minut prezgodnji, tako da so med kratkim zmrzovanjem, pogledovanjem na uro in sanjarjenju o toplem kakavu, ki se jim je kakor posmehoval iz avtomata za steklom, ugibali o letalih, ki naj bi si jih kmalu ogledali. Ko so ravno premlevali, ali naj za ogrevanje kaj zapojejo, jih je rešil nekdo, ki je prišel odpret vrata.
„Mislim, da bi nas ljudje precej čudno gledali, če bi začeli sredi ulice prepevati slovenske pesmi,“ se je pošalil Domen. Glede tega so bila mnenja sicer deljena, saj bi Domen rad zapel kakšno lepo, narodno, Lara in Luka sta glasovala za Sonato Arctico, Saša pa za kakšno avstralske rock skupine AC/DC.
„Vas morajo pa res zanimati letala,“ se je globoko zasmejal uslužbenec, ki jim je odprl vrata. „Običajno še kakšne pol ure ne bi bilo nikogar.“
„Imate veliko gostov?“
„Seveda, ljudje si muzej kar ogledujejo. Veste, smo del muzeja, ki pa ima nekaj razstav še drugod na Norveškem,“ jim je povedal. „Nisem se predstavil,“ je mimogrede še omenil. Njegovo ime je bilo precej težko, da bi si ga zapomnili, še težje pa je bilo izgovorljivo, zato so se tiho domenili, da mu bodo pravili kar Ej, saj je med iskanjem ustrezne besede namesto polglasnika e, uporabljal j. Ej je pobral vstopnino in jih osebno odpeljal v muzej.
Iz prostornega vhodnega dela, kjer je bil tudi manjši „souvenir shop“, so odšli proti zbirkam. Muzej je bil razdeljen na več delov, ker pa so imeli bolj malo časa, so si vse ogledali bolj na hitro. Z izjemo Saše je vse bolj zanimala vojaška zbirka. Imeli so tudi starejše balone na vroč zrak in celo nekaj, kar je izgledalo kot antični Ikarus. Vojaška letala so bila v velikem prostoru, ki je izgledal kot nekakšen bivši hangar, tam pa so visela in stala razna letala, predvsem je bilo videti črne deteljice nemškega Luftwaffeja in zavezniške nasprotnike. Letala so bila vseh mogočih oblik, od tistih podobnih današnjim, pa do takšnih, ki so imela rep pritrjen skupaj le z dvema tankima cevema; bili so takšni, ki so pristali na vodi, pa bombniki in lovci ─ vse je bilo živopisano. Od civilnega dela je bil Luki najbolj zanimiv helikopter, kakršne vidimo v starejših filmih. Iz kontrolnega stolpa je bil odličen razgled na okolico, ki je nekatere npe.Sašo bolj zanimala kot sam kontrolni stolp. Na žalost jim je Ej prepovedal dotikanje. Po rahlem prepričevanju se je nato vseeno postavil tako, da je kameri zakril pogled in jim dovolil nekaj pritiskov. Nato jih je pospremil nazaj do izhoda in se jim zahvalil za ogled.
„Super je bilo,“ je bila navdušena Saša. „Ste videli tisti reševalni helikopter? Ne vem, kako so ljudje lahko zdržali, jaz bi se verjetno utopila, če bi mi naredil tak veter.“ Nenadoma so postali lačni. Šli so mimo igral, kjer se je nekaj otrok igralo in se kepalo. Videli so Mio, ki je ravno zalučala kepo proti nekemu fantu, nato pa jih opazila in stekla k njim.
„Na pomoč!“ je zavpila, ko je pritekla do njih. Fant ji je hotel slediti, ampak ko je opazil, da so v premoči in da je Domen posebno velik, si je premislil in napadel druge. „Dobro sem ga,“ se je zasmejala in povedala, da je vse le igra in da nima problemov s „tistim fantom“, kot je namignila Lara.
Po široki ulici so korakali za njo in za seboj puščali sledove v snegu.
„V dobri uri jih ne bo več videti,“ je pomignila Lara. Snežilo je namreč še bolj kot prej in celo Domen si je moral nadeti kapuco. Njihova voditeljica pa je le v bundi in s kapo čez glavo skakljala pred njimi in zdelo se je, da je sploh ne zebe. Vrnili so se v hotel po precej krajši poti. Mia je zelo dobro poznala razne bližnjice in prehode. Pred vrati so se poslovili in ji obljubili, da se še kaj oglasijo. Na vratih so trčili na strica Jerneja, ki se je ravno vrnil. Predlagal je kosilo in vsi so se strinjali z njim.
„Poznam dobro restavracijo tu v bližini,“ je rekel in vsi so mu sledili.
*
„Uh, kako sem utrujen,“ je zavzdihnil Domen in se ulegel na Sašino posteljo. Fanta sta bila tokrat pri sosedah, za povračilno igro monopolija. Tokrat je igral tudi Domen in mojstrsko izgubil v nekaj rundah. Restavracija, v katero jih je peljal Jernej, je bila sicer daleč, vendar so dobili velikanske porcije in bilo je zelo okusno. Za večerjo niso mogli pojesti drugega kot malo kruha z marmelad. Izjema je bil Luka, ki je bil tako ali tako vedno lačen.
„Hej, pojdi v svojo posteljo,“ je Saša vrgla copato v Domna, kateremu so se že zapirale oči. „Au, saj grem, no,“ je zazehal in ji vrgel copato nazaj, vendar je s svojimi bornimi sposobnosti ciljanja zadel igralno ploščo. Hitro je zbežal iz sobe, preden bi mu Lara vrgla svoj škorenj v glavo.
„Glej, Mia je online,“ je rekla Saša, ko je vklopila telefon.
„Res? Vprašaj jo, kaj počne jutri,“ je hitro rekla Lara, ki je ravno prišla na njeno ozemlje. Saša je pridno tipkala in ni opazila, da bi ji morala prijateljica plačati najemnino, vendar so na to vsi pozabili, ko je Saša prebrala odgovor:
„Z očetom greva plezat po nekem slapu v bližini.“
Rok Mirt, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič
