35. kresnika je prejela Ana Schnabl za roman September:
Do solz ganjena nagrajenka je v zahvali povedala, da je presenečena, in da se je žirija poigrala z njo, kot se je ona v knjigi z bralčevo pozornostjo.
Ana Schnabl (1985) je pisateljica in urednica. Za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in še dve nominaciji, njegov srbski prevod pa je nagradila tudi žirija nagrade Edo Budiša na Hrvaškem. Njen prvi roman, Mojstrovina (2020), je bil doslej preveden v tri jezike in nominiran za Dublin Literary Award, medtem ko se je njen drugi roman, Plima (2022), uvrstil v kresnikovo deseterico. V letu 2024 je izšlo njeno četrto leposlovno delo, roman September.
September je roman, v katerem bralci lahko prebiramo o otroštvu, odraščanju in življenju mlade ženske Evelin, lik pisateljice, ki nosi v sebi travmatične spomine na otroštvo ob posesivni materi in očetu alkoholiku. Družina navidezno deluje nadpovprečno lepo; so dobro situirani, imajo veliko hišo, oba starša sta v dobrih službah, imata zelo inteligentno hčer – poleg odličnosti v šoli obiskuje glasbeno šolo in plavanje. Obstaja veliko podobnih družin; na videz urejenih in premožnih, a resnica o njihovem življenju je velikokrat skrita. Tako je tudi v romanu Ane Schnabl; September. Na koncu romana se Evelin sooči z materjo in njunim odnosom. Obišče očeta v domu za starejše; čutiti je odpuščanje, soočanje z drugačnostjo je za Evelin pomenilo »rehabilitacijo tiste druge strani, ki jo navdihuje, da bo živela in ustvarjala svoje življenje.«
Evelin se zaupa svoji prijateljici – pripovedovalki, s katero sta v intimnem razmerju; »… goli mi je pred njo še vedno nerodno…«, pokaže ji družinski album, ki kar kipi od fotografij, platnice so v rdečem usnju, na njem je z zlatimi črkami zapisano: September. Na eni od fotografij je ona – »Evelin pred gručo cipres, komaj opazno se šobi, žalostno bitje, ki mu ni mogoče določiti spola.« Evelin želi, da jo pripovedovalka opiše, da spregovori o njenem otroštvu, o njenih strahovih in spominih.
Evelin se spominja prizora; ona petletna, mama v okrvavljeni pižami, krvava po obrazu, služkinja Helena jo prosi, naj ji da otroka, a jo najprej zavrne, potem pa ji jo le da. O tem prizoru bi Evelin rada izvedela več, a ji mama tudi kasneje o tem noče nič povedati. V drugem razredu, se spominja, ji je težave povzročalo branje, zato se sošolci iz nje norčujejo, šepetajo in jo žalijo. Njen edini priljubljeni sošolec Rok jo nenamerno dregne, zato ga porine v stekleno vitrino, ki se razbije. Takrat je začutila, da ima tudi ona tisto v sebi, to je bes svojega očeta. Ko ga je mama nekoč izzivala, je prevrnil mizo, ko so jedli, potem je ženo Dašo davil, Evelin je vse to gledala; v najtežjih trenutkih je grabila plišaste okrajke deke, jih prepletala med prsti, valjala po dlaneh in drgnila med prstnimi blazinicami. Vsakič, ko je plišasti trak ovila okoli členka, se ji je razodelo nekaj bistvenega. Ali pa je stiskala pest do bolečin. V svoj dnevnik je napisala, kako je oče nosil po hiši pištolo, maltretiral mamo in ona ga je na koncu ustrelila v hrbet.
Sicer pa je bila Evelin darovita deklica, kot je menila mama, saj je znala na ukaz odreveneti, oslepeti, oglušeti, čim manj čutiti.
Včasih je bil oče z njo prav prijazen; iz glasbene šole jo je prvič peljal v McDonaldˊs, nosil ji je igrače s službenih poti, ki jih je Evelin zakopala k smreki, da jim ne bi bilo treba poslušati tistega, kar posluša ona. Oče je bil dober, kadar ni pil, a mama ga je pogosto izzivala. Evelin je bilo devet let in mamo je prosila, naj odideta stran od očeta, a mami misel na revnejše življenje izven njihove hiše ne ugaja. V šoli na ekskurziji Evelin doživi neprijetno izkušnjo, ko jo sošolka Pia porine, da ji pade sendvič v lužo, seveda se ji maščuje, najbolj pa se maščuje sebi, ko ugotovi, da se dobro počuti s stradanjem svojega telesa. Hrano meče stran in ko mama ugotovi, da ne je, jo Evelin celo udari in ji očita, da mora živeti brez očeta. Kot srednješolka se spoprijatelji z Uno – Primorko. Ona jo najprej nahrani in odvrne od anoreksije, potem pa jo »popelje« v svet mladostniških stranpoti; od »špricanja« treningov plavanja do kajenja trave in popivanja. Starša tega ne opazita, saj imata preveč opravka sama s seboj, neprestano se prepirata; oče se zadolžuje, v hišo prihajajo upniki, ki rubijo njihovo premoženje. Evelin in Una odideta na koncert v Dalmacijo, kamor ju pelje Evelinin oče Bruno, ki se zdi Uni zelo v redu, tudi če pije. Evelin se zaveda, da je oče razgledan, sploh ji godi, ko ji govori, da je lepa. A ko je izvedel, da so jo kriminalisti ujeli s travo, jo je močno pretepel. Mama jo je peljala k zdravniku, ki se zgrozi, ko zagleda podplutbe, a ker zdravnik očeta pozna po poslovni plati, ne ukrepa s prijavo.
Evelin se ukvarja s pisanjem, živi v večstanovanjski hiši skupaj z Borisom, v službi je v večji korporacijski hiši, piše oglasna sporočila – slogane. Je uspešna pisateljica, ponosna je na svojo tretjo knjigo, čeprav je slišala očitek, da je plagiat. Znova doživlja poraz, tudi z Borisom se kasneje razide. Obtožila ga je, da je dolgočasen, ker mu energija odteka v neprave stvari. Hotela je biti nad njim, napisala mu je SMS, da je navaden »chickenshit ali pussy«. Pričakovala je, da se bo vrnil, da jo bo udaril, kaznoval, a tega ni storil. Borisova toplina je bila za Evelin anomalija. »Žrtev je lahko potencialno tudi agresor«; in to je Evelin, ki se tega zaveda. Zgodba njenih staršev se na svoj način ponavlja.
Sama pri sebi razmišlja: »V tvojem življenju je toliko gnilobe zgolj zato, ker si gnila prav ti sama. Žanješ, s čimer vse okužiš.«
Evelin hodi k terapevtki, s katero govorita o otroštvu, starših pa tudi o njenem pisanju; pri založbi je podpisala pogodbo za nov roman, ki bo pripovedoval o odpuščanju, o obnovitvi neke ljubezni. Njen prvenec je prišel do ljudi, ker je bil odkrit, in takega so bralci doživljali.
Za svoj štirideseti rojstni dan se Evelin z Uno odpelje k mami, kjer so spekle torto in se imele lepo; mama ima Uno rada, Evelin pa opazuje njeno stanjšano kožo, ki se ji zdi prevelika, na obrazu so le še orjaške oči. »Do mame sem bila vselej najstrožja, od nje sem pričakovala največ. Toda – zakaj ravno od nje in toliko manj od očeta? Vanjo sem verjela … Če pa je z mano podelila svoje obremenjene žleze, ledvice, jetra, pljuča, srce? Kako ne bi, ko pa sva bili eno – če ne bi verjela vanjo, bi prav tako opustila upanje zase.«
Evelin na hodniku družinske hiše gleda slike v okvirih; od predstavitve svojega prvega romana, nastopa v berlinski literarni hiši ob nemškem prevodu, obisk Milana ob italijanskem prevodu, uokvirjeni članki o njej, o kampanji: »Ustavimo nasilje nad ženskami«. Oče je obeležil vse njene slike, čeprav ga je hči na neki način izdala, sebe pa prevarala, pobrali so mu vse, njegovi družini so vzeli vse imetje. Oče se zaveda, da Evelin odzvanja v njem.
A oče je zdaj, na stara leta, odrešen – odrešila ga je pozaba, demenca. Najprej ga mama neguje doma, pomagata ji Evelin in Boris, Evelin se oče na neki način gnusi, ker je nemočen starec. Njegova pokojnina ne zadošča za nego v domu, zato jim priskoči na pomoč Tante, Brunova sestra, ki je Evelin ni nikoli cenila.
Evelin obišče očeta v domu. Ko ga gleda, obnemoglega in nemočnega, razmišlja: »Oče bi, če bi vez med nama pregriznila, pretrgala, presekala, prestrigla – bi oče padel stran.« In končno ve, kaj hoče, ve, zave se, da lahko živi naprej svoje življenje.
Pisanje Ane Schnabl v romanu September ni le reminiscenca, ampak je tudi opisovanje življenja z rabo slenga; z »modernim izrazoslovjem mlajših«, – ki je obarvano z angleškimi besedami, omenjanje Instagrama, SMS-ov v dialogih, predvsem po telefonu. Precej kontrastno je njeno nežno opisovanje babice v Luciji, ki je bila pravo nasprotje njenih staršev; skrbna, rahločutna, ljubeča, vzgajala jo je naravno; skupaj sta hranili race, posodila ji je slamnik, peljala jo je na sladoled.
September ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in hommage pisanju, ki življenje dela znosno in ima to moč, da bolečine omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim. Roman je izšel pri založbi Beletrina.