Drage bralke in bralci spletne revije Ventilator besed, verjetno z veseljem prebirate recenzije in poezijo pisateljice Maje Drolec. Lansko leto je izšel njen drugi roman Jeben lajf (Hirondelle, 2024). V romanu lahko beremo o iskrenosti in neposrednem slogu, hkrati pa vsebuje tudi kanček kritične ostrine. Popelje nas v razmišljanje o vlogi posameznika v družbi, o medgeneracijski povezavi in vplivu družbenih norm na naša življenja. Med branjem zasledimo številne elemente; od družbenega pritiska, prilagajanje spremembam, vpliva ločitve na otroke, zasvojenosti z drogami, do izolacije posameznika ali skupine, in vpliva odvisnosti na odnose, samouničevanja, preobrazbe skozi bolečino in še bi lahko naštevali. Vsebina, ki nas s svojo tematiko potegne v temačni svet jebenega lajfa, kot ga imenuje pisateljica.
Maja Drolec je nekje izrekla: “Če s to knjigo rešim enega mladega človeka, odvisnika od drog, potem sem rešila svet!”
V knjigi je ogromno odhajanja in to boli najbolj od vsega. Biti sam ….
Omeniti moramo še literarni slog, ki s perspektive dveh pripovedovalcev dinamično vodi pripoved in tako omogoča bralcu, da se odloča med posameznimi resnicami. Razdrobljenost zgodbe in vračanje v preteklost je na začetku nekoliko nenavadna, dokler se ne vživimo v pripovedni slog, ki v nekaterih elementih spominja na pisemski roman.
Odlomek iz romana Jeben lajf
Luka se vsako leto veseli konca maja, ko ima rojstni dan.
»Uf, za rojstn dan ga bomo pa žural. Čombe bo prpelu motor. Kr na jamco bomo šli, tm se bomo fural s kolesi pa z motorji. Timi bo zrihtu travo, Adisa morm tud povabt, ta j kr natančn. Bo spet u svojh belih supergicah, svetlih hlačah. Hm, je zmerom spedenan. Ne kukr jest, k mi je vseen, če od Aljota hlače oblečm.«
A ta rojstni dan je drugačen, ker je tudi Luka drugačen.
Ta dan si močno poškoduje koleno, ker pade z izposojenim motorjem, ki ga ni vajen, čeprav je kakšna dva tedna prej celo opravil izpit varne vožnje za mlade voznike na Vranskem. Avto ima rad, kar dobro vozi, in v avtu se počuti svoboden, enakovreden, pravi, da je odgovoren, da ne vozi zadet.
Mojci je hudo in razmišlja, ali trska trpi bolečino, medtem ko jo nosi podivjana reka? Ali pero izkusi tesnobo, ko drsi z vetrom?
Stiki med Lukom in Mojco so bolj ali manj neredni, po telefonu, za katerega plačuje oče. Luka se oglasi le, če lahko govori, če mu ust ne odnaša postrani zaradi speeda, če ni zadet. Noče slišati o tem, da je odvisnik … ki kakor komet z osupljivo hitrostjo drvi trku naproti, za seboj pa pušča breme prelomljenih obljub, neizpolnjenih sanj. Prizna pa, da bi težko shajal brez koke. Kakšna anomalija! Ponori, če mu Mojca reče, da hrane ne sme krasti po trgovinah, saj njegovi oprani možgani že leto dni ne razmišljajo pošteno … Otrplost se zažira v vsako celico, ki še utripa v njem, glasilke so brez nadzora, hrbtenica pritiska v prsi, vrat se krivi, njegovi možgani so skurjeni. V zdravstvenem domu, kamor gre nekajkrat previt poškodovano koleno, mu povedo, da nima več osebnega zdravnika, tudi drugi zdravniki imajo dovolj pacientov, vse je polno, in ga pošljejo drugam, v drug zdravstven dom, v sosednji kraj.
Mojca zelo jasno razume, da se komaj kdo hoče ukvarjati z narkomanom.
Odpoveduje človečnost, zakaj prisluhniti nekomu, ki se je predal že na začetku poti, vsaj večina razmišlja, da se narkoman preda. Kako hitro poči koža, kako malo je potrebno, da se možgani sesedejo v temo, zlomiti človeka ni nič težje kot utrgati bilko. Lukovo srce je suho. Kakor kos usnja, ki je bilo predolgo na soncu. Mojca ga je nazadnje opazovala, ko je prišel domov na kosilo in pomislila, da more v kosteh čutiti svojo dušo, ki drhti v želji, da bi se vrnil tja, od koder se je vse bolj oddaljeval, vendar verjel, da bo, če bo prestal to bolečino, vse to pustil za seboj.
Mojca vzame jabolko z mize, ga začne lupiti in pomisli, da včasih ni pomembno, kako zelo smo pijani v nekem trenutku, ko se svinčeni oblaki naše bolečine in zmede v glavi razkadijo, uvidimo resnico, o kateri čutimo – ali domnevamo – da jo že vsi poznajo.
***
Mojca se spomni na knjigo Iva Svetine, ki v Malabarju razmišlja, kaj pomeni doseči mir, ravnotežje med telesom in zvezdami, med dihanjem in sanjami, da to terja od človeške duše vse. Vse.
Luka se je odločil.
»Oči, prid po mene. Bom šeu na zdravlenje. Dost mam tega tle.«
Odločil se je, da bo šel po enem letu v komuno, na zdravljenje odvisnosti. Da bi imel streho nad glavo, lahko se bo umival, ne bo lačen, ne bo ga zeblo, ne bo ga strah – zato pod vzglavjem ponoči ne bo imel več noža -, nekaj časa bi živel med ljudmi, ki ga bodo razumeli, saj sami prihajajo iz podobnih zgodb. Seveda za Luka boja še ni konec, tisti pravi boj se šele začenja.
Spoštovani bralci, kaj vse se dogaja z glavnim junakom ter s stranskimi liki te zgodbe, si lahko preberete v romanu.
Svoj izvod knjige Jeben lajf lahko naročite na naslednjem naslovu: [email protected]
