Drzni borilci padajo v prah
kakor pred svetim Ilionom,
vidne nevidne jemlje čas,
čeznje obrazi hitijo v prihodnost,
zemlja vrti se polna kosti.
Strašne sanje in skrivni naklepi
gibljejo svet, ljudi drobijo, –
živi, veseli letijo dnevi,
mračni in pusti se plazijo v čas.
Preko praha rastejo cveti,
teče kri čez gosli pojoče,
vroča naslada v puščavi cvete.
Viri: Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora (1948-1954), peta knjiga, DesigNovak, za izdajatelja Ifigenija Simonovič
