Maja Drolec; Ocena knjige
Vitomil Zupan; Levitan
Mladinska knjiga, 2001 (Knjižnica Kondor)
Vitomil Zupan (18. 1. 1914 – 14. 5. 1987); avtor številnih romanov, obsežnega opusa dramatike, in pesniških zbirk: Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro, Igra s hudičevim repom, Apokalipsa vsakdanjosti, Zasledovalec samega sebe, Klement, Potovanje na konec pomladi je v romanu Levitan opisal svoje preživljanje življenja v ječi, tik po drugi svetovni vojni, ko se je ravno oblikovala blokovska delitev sveta.
»Če si človek predolgo želi neko stvar, se ta spremeni v muko – in če jo prepozno doseže, ostane zvezana z bolečino.«
Naša država, država Jugoslavija, se je tedaj – po prelomu z informbirojem – znašla med dvema blokoma in drobcena figura v tem primežu je bil pisatelj, ki ni bil pripravljen skrivati svojih političnih dvomov o srečnem socializmu in tudi ne svojega smisla za ironijo do nove družbe. Dvom in ironijo je plačal s sedmimi leti zapora v taboriščih Čiginj in Gonars. Nastopa kot uporni študent, med vojno je bil partizan, zbija šale na račun politike in politikov, v zaporu pa je vnet zapisovalec verzov, ki jih zbere v mnoge knjižice poezije.
»Včasih me obide groza: ali nisem morda že prispel na vrh svojega življenja, ne da bi vedel kdaj? Da se čas maščuje nad menoj? Da gre pot že nizdol?«
Individualni upor zoper nesmiselne družbene norme je tema večine Zupanovih besedil. Želi pisati pristno – živo življenje – brez moralističnega skrivaštva, ki za mnoge ni bil po estetskih normah.
V romanu Levitan Zupan zapiše: »Človeške reakcije na samega sebe v zvezi s svetom so zelo zamotane. Ista stvar, ista lastnost, ista telesna posebnost – nas lahko dviga na vrh življenja ali pa meče na njegovo dno. In tako se vse življenje rešuješ kompleksov. Ko se jih rešiš, postaneš za strogo družbo nemoralen, ali vsaj amoralen.«
Roman je intelektualno branje naše pretekle zgodovine skozi Zupanovo iskrivost.
Več si lahko, dragi bralci, preberete v romanu: Levitan.
