Vladimira Rejc; Potovanje nemih obrazov
The journey of silent faces (Andreja Stajnko), ilustrirala Marija Prelog.
Ljubljana: Zavod za kulturo in publicistično ustvarjalnost, 2008
Pesnica, literarna publicistka, voditeljica literarnih prireditev, avtorica mnogih knjig, urednica spletne literarne revije Ventilator besed Vladimira Rejc v svoji pesniški zbirki Potovanje nemih obrazov podaja svoje stihe kot otroke svoje duše.
Njeno poezijo poslikuje modrocvetno rastlinje: lan, spominčice, ostrožnik, travniška krvomočnica, navadni zimzelen, plavica, resasti svišč, navadna vijolica, primorska možina, razprostrta zvončica, … to je likovno delo akademske slikarke Marije Prelog, ki skupaj z Vladimiro Rejc ustvari lirsko- slikovno slikovito pesnjenje.
Andreja Stajnko, prevajalka pa pesmi v celoti prevede v angleški jezik.
Vladkina poezija v Popotovanju nemih obrazov se nas bralcev dotakne nekje v spominu, v podzavesti, v svetu, ki ga vsi poznamo, pa naj bo to:
Otroštvo: … Na vinskordeči podlagi pajkove tančice. Odtis otroških prstov …. Smeh otrok lahko razprši svetlobo … Dekliški prsti spretno drsijo po klavirskih tipkah. Iluzija, da bo jutrišnji dan srečnejši …
izkušnje v življenju: … Poklicala sem zvezde. Prelisičila mesec. Preselila se v drug svet…, Štetje postaj zasanjanega potovanja.
predvsem pa ženske v svojem notranjem svetu: V vrelcu se bori bela ženska. … Ne more je rešiti mesec. Večerna zvezda. Sunek vetra. Ta trenutek je čisto sama na svetu….Globina neizrečenega.
v vsej svoji krhkosti, rahli osamljenosti: … Podobna je umirajočemu ptiču. Utapljajočemu človeku…, Debele kaplje časa na zidovih misli… Škrlatno obarvana otožnost… Zaustavljena samota.
v ljubezni: … Zgorela sem v pretesnem objemu. Varljivem pogledu. Oba sva postala igralca….
Mnogo občutij se poraja v bralcu, ko bere Vladkino poezijo, ki je naslikana v kratkih stihih, v drobnih trenutkih, nekje v vsakodnevnem življenju, ki ga živimo, a se nas vedno znova dotakne.
Tleče upanje.
Dotik odhajajoče žalosti.
V dlan zakrit obraz.
Radoveden pramen svetlih las.
Zapisala: Maja Drolec
