O Vlasti Črčinovič Krofič in njeni vsestranski ustvarjalnosti smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali ter predstavljali njena literarna dela. Je doktorica ekonomskih znanosti s področja financ. Poleg tega še univerzitetna diplomirana pravnica in magistrica likovnih umetnosti.
Je mojstrica kratkih zgodb, zlasti kriminalnih. Tudi pesnica in slikarka. Veliko nastopa na kulturnih prireditvah. Kot urednica in literarna kritičarka sodeluje pri Založbi Kulturni center Maribor.
Vlasta Črčinovič Krofič se je prijazno odzvala mojemu povabilu – k intervjuju. Dotaknili sva se zanimive teme. Spregovorili sva o ustvarjalnosti.
Pričeli sva z vprašanjem, če se talent rodi ali to postane?
Verjamem, da ima vsak med nami v svojih genih mnogo različnih potencialov, med katerimi so tudi umetniški. Kako jih bo razvijal, je odvisno od spodbud okolja, radovednosti, vztrajnosti in trdega dela.
In nadaljevali:
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Ustvarjanje se je zgodilo spontano. Starši so ljubili glasbo in malo po petem letu starosti so me vpisali v glasbeno šolo k harmoniki. Pred vstopom v šolo me je soseda Dragica naučila pisati in moja babica je znala pripovedovati zgodbe, ob katerih sem zašilila ušesa in odprla usta. Tudi v osnovni šoli je bilo veliko spodbud. Pod budnim očesom mentorjev smo v krožkih poustvarjali glasbo, prepevali, slikali, pripravljali recitale in se brusili v nastopanju.
Vaši prvi poskusi pisanja ( ustvarjanja)?
V osnovni šoli so prišli na vrsto preprosti rimani verzi, povezani z naravo, malo kasneje ljubezenske pesmi, v srednji šoli in na fakulteti še dnevniški zapisi.
Kakšni so vaši spomini na prvo objavljeno delo? Je bilo morda šolsko glasilo? Kasneje revijalna objava?
Moja prva objavljena dela so bili članki v službenih časopisih in v strokovnih revijah s pravnega ter ekonomskega področja. Moji literarni prispevki pa segajo v obdobje po upokojitvi, ko sem poleg prepevanja v pevskem zboru in igranja na harmoniko začutila potrebo, da poskusim nekaj novega. Po naključju sem se leta 2016 pridružila literarni skupini TOTI DCA – Vsaka beseda je lahko pesem ali roman in kmalu dala pobudo za objavo proznih in pesniških stvaritev članic skupine v skupnem zborniku, poimenovanem Žlahtne sanje. Te so izšle istega leta v samozaložbi ob souredništvu s takratno voditeljico skupine Katarino Hölzl.
Kako ste se počutili ob izidu prve knjige?
Na tem mestu bom omenila prvo knjigo, ki je izšla pri Založbi Kulturni center Maribor. To je zbirka kratkih zgodb Fatalna ženska (2021), v kateri sem zbrala kratke zgodbe, ki so bile nagrajene na literarnih razpisih v letih od 2017 do 2020. Na to knjigo sem posebej ponosna, ker jo je izdala založba, ki je opazila moj literarni potencial.
Zdaj ste uveljavljena in priljubljena pisateljica, zlasti mojstrica kriminalk. Kakšni so občutki ob izidu vsake nove knjige, ki jih ni malo?
Ob izidu vsake nove knjige sem na trnih, ker ne vem, kako bo sprejeta. Posamezna poglavja najprej »testiram« v literarni skupini medgeneracijskega društva TOTI DCA, katere voditeljstvo sem prevzela v začetku leta 2017 in še pri prvi bralki, prijateljici Dori. Prvi dve kriminalki, Ribarjenje in Diamant sem napisala pod mentorstvom Barbare Korun. Z veseljem upoštevam predloge in priporočila bralcev in mentorjev.
Po izidu knjige nestrpno čakam na odmeve, to so recenzije, objavljene na družbenih spletnih straneh in v reviji Bukla. Vesela sem, ko me založba obvesti, da se knjige prodajajo, da so na voljo v knjigarnah in v knjižnicah. Največje zadovoljstvo in nagrada so pohvale bralk in bralcev, češ, odprl-a sem jo in je nisem mogla/mogel odložiti. Ena izmed bralk je pripomnila, še psička sem pozabila peljati na sprehod.
Katera knjiga je na vas naredila najbolj močen vtis?
Najmočnejši vtis je ne me naredila knjiga Jules Verna, Dvajset tisoč milj pod morjem, ki sem jo prebrala pri svojih desetih letih. Tudi Astrid Liendgreen je s Piko Nogavičko, ki sem jo prebrala kasneje, a ne prepozno, močno vplivala na moj odnos do sveta. Od nje sem se naučila vztrajnosti in razmišljanja s svojo glavo, ker niso samo odrasli tisti, ki poznajo prave in edine rešitve.
Sta pomembna kraj in čas, ko ustvarjate?
Ustvarjam v domačem okolju na stalnem mestu, to se pravi v moji večnamenski delovni sobi, ki je hkrati atelje.
Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Moji »delovni dnevi« so prežeti z rutino in disciplino. V dopoldanskem času pišem, nato sledi daljši odmor, popoldan obdelujem tisto, kar sem napisala, zvečer berem literarna dela drugih avtorjev. Še to, kadar pišem ne slikam in obratno, kadar slikam ne pišem. Za učinkovito delo sta potrebna dobra kondicija in odklop, zato se podam na daljše sprehode in v bazen.
Kdo vas vzpodbuja pri ustvarjanju? Kdo (kaj) vas inspirira pri ustvarjanju? Od kod črpate navdih ob tako plodoviti ustvarjalnosti?
Ko začneš pisati, ne moreš nehati. Zgodbe se ponujajo na vsakem koraku, in to tudi takrat, ko se spotakneš ob kamen in loviš ravnotežje. Inspiracija so drobni dnevni dogodki, moč narave, ki kaže zobe, neučinkovite rešitve politik, zadrege, težave in zgodbe ljudi, ki jih srečujem na poti v trgovino ali na sprehodu.
Kakšen je vaš odnos do različnih zvrsti umetnosti?
Literarna, likovna in glasbena umetnost so v meni tako tesno prepleteni, da bi težko ločila drugo od druge. Zvoki in glasba so vedno prisotni in so gotovo velika inspiracija pri likovnem ustvarjanju. Slika in beseda sta prav tako tesno povezani. V vsaki sliki je velika zgodba in vsaka zgodba prebudi številne podobe.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Življenje in umetnost – to je način mojega življenja. Je tisto nujno oziroma žlahtno, kar potrebujem kot vodo, zrak in toploto. Je kot vesolje z neštetimi možnostmi za raziskovanje, za spoznavanje novega, za izražanje in potrjevanje same sebe.
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Ventilatorja besed
Ko in če boste vzeli v roke katerokoli mojo zgodbo ali roman, boste v njih izvedeli več o meni, kot bi lahko o sebi napisala na tem mestu. Moje zgodbe niso avtobiografske, tudi tiste ne, ki so napisane prvoosebno. Kljub temu so v nje vtkani moji občutki, moja razmišljanja, moj kritičen odnos do sveta in blaga kritika trenutnih družbenih razmer. Brez naštetega bi bilo moje pisanje nezanimivo, brezkrvno, prazno in plehko.
Nam zaupate svoje ustvarjalne načrte, prosim
V letu 2025 načrtujem izid romana Sporočilo z aktualno temo o spopadanju s sodobno tehnologijo in o pasteh spletnih prevar, medtem ko je na čakanju še več zgodb, ki se med seboj prerivajo in hočejo na papir.
