Zgodilo se je pred približno dvanajstimi leti. To je bilo, ko sem bila stara tri leta in sem komaj začela na široko govoriti. Že ko sem bila mlajša, sem vsak večer mamico naprosila, naj mi iz moje najljubše knjige prebere nekaj zgodbic za lahko noč. Ona mi je seveda ugodila, saj ni hotela, da bi me užalila. Vedno mi je govorila, da če bom veliko brala, bom zelo pametna, ko bom velika. Verjela sem ji, saj mi je pripovedovala tudi zgodbice o tem, kaj bi bilo, če ne bi nič brala. Nekega večera sem se ulegla v posteljo, čeprav še nisem bila zaspana. Mami me je pokrila in mi rekla, naj se obrnem tako, da bom gledala proti steni, saj če ne bi ubogala, mi ne bi prebrala nobene zgodbice. Pričela mi je brati začetek, ki mi je bil strašno dolgočasen. Kar naenkrat sem začela postajati zaspana. Ko sem že skoraj trdno spala, sem še vseeno slišala mamine besede in tako se je zgodba začela …
Zazvonil je zvonec. Bilo je neke temačne noči, ko so oblaki pravkar odkrili polno luno. Zaslišala sem čudne zvoke. Tedaj sem bila še zelo plašna, saj me je bilo strah vsakega zvoka oz. nemira, zlasti zvečer. Stopila sem k oknu in opazovala, kako se je nevihta približevala naši hiši. Začela sem glasno kričati, ker sem zaslišala strašno in glasno grmenje. Oblival me je občutek strahu. Pričakovala sem, da bo vsak trenutek skozi vrata prihitela mami, a se sploh ni prikazala. Začelo me je skrbeti, če se ji je kaj zgodilo. Odhitela sem v dnevno sobo in jo zagledala s knjigo v rokah. Trdno je spala. Iz rok sem ji vzela knjigo in pogledala, kaj bere. Bila je moja najljubša knjiga. Poskušala sem jo brati, a vse črke so se začele premetavati. Na to so se ustavile. Pisalo je: »Če želiš še kdaj slišati mamin glas, začni brati to knjigo.« Prestrašeno sem začela brati knjigo, ko se je kar naenkrat pred mano vse pobelilo. Imela sem občutek, kot da bi drvela skozi snežno bele oblake. Ustavila sem se. Pristala sem v labirintu. Nekaj časa sem tekla in se utrudila. Zaslišala sem nenavaden zvok in se skrila za grm v labirintu. Čakala sem in zagledala Alico. Takoj sem vedela, da sem pristala v zgodbi Alica v čudežni deželi. Spomnila sem se, da je to knjigo držala mami v roki, ko je trdno spala v dnevni sobi. Takoj sem vedela, da je moja naloga, da bi našla svojo mami. Z Alico sva dolgo časa hodili skozi labirint, saj nisva videli pred seboj ničesar razen zelenja. Po dolgih urah hoje sva se ustavili. Zagledali sva belega zajčka in ga poskusili pobožati. Zajček se ni dovolil dotikati, zato sva mu le sledili. Po nekaj časa naju je pripeljal iz labirinta. Ko sva z Alico stopili iz labirinta, zajčka ni bilo več, saj se je izmuznil globoko v temen gozd. Odšli sva po gozdni potki, da bi ga našli, a zaman. Nato sva samo sledili sončni svetlobi in gledali v zrak, da bi vsaj približno ugotovili, koliko je ura. Zagledali sva manjšo dolino, v kateri je bila majhna hiša. Počasi sva se približevali hiši in se od strahu tresli. V hiši ni bilo nobene luči in vrata so bila na široko odprta. Stopili sva v hišo in zagledali pajčevino ter v sredini ogromnega pajka. Ko sva se prebili skozi to oviro, sva odšli po stopnicah navzgor. Stopili sva v sobo, kjer je bila na stolu lutka oz. prisrčna punčka. Začeli sva se ji približevati in tla so se tresla. Alica je rekla, naj počakam pri vratih, ker je lahko nevarno. Samo za trenutek sem odmaknila oči in že sem zaslišala krik. Alice v hipu ni bilo več, ker so se tla zaradi starosti udrla. Odhitela sem v prvo nadstropje, a je ni bilo nikjer. Zaskrbljeno sem se spraševala, če je pristala v kleti. Nisem si upala iti po stopnicah navzdol in sem le zakričala: »Alica, ali si v redu?« Ni bilo odgovora. Vedela sem, da moram prebroditi ta strah in poiskati Alico. Trikrat sem globoko vdihnila in odšla v klet. Tam sem našla Alico, ki se je pravkar prebujala. Hitro sem jo pobrala s tal in že sva se odpravili. Ves čas sem razmišljala, če bom še kdaj videla svojo mami. Zagledali sva ogromen hrib in sva vedeli, da ga morava premagati. Hrib je bil zares visok, saj sva ga premagovali kar 45 minut. Končno sva prispeli na vrh in malo posedeli. Naenkrat naju je začelo zebsti. S sabo nisva imeli za obleči nič drugega razen tisto, kar sva že imeli na sebi. Iz neba je naenkrat padla dolga vrv. Razmišljali sva, če bi tvegali in jo preplezali. Na ves glas sva zakričali: »Tvegava!« Počasi sva se vzpenjali po vrvi. Ko je je zmanjkalo, sva se ozrli okrog in si ogledali prelep razgled. Najbolj sva bili šokirani, ko sva ugotovili, da sva priplezali vse do nebes. Postali sva fantastične volje in kar sva želeli narediti, nama ni bilo težko. Vsaka od naju je skakala iz enega oblaka na drugega, dokler naju ni ustavil veter. Pihati je začel močan veter, ki nama je obema povzročil popoln zaostanek. Bali sva se že, da nama ne bo uspelo najti moje mami, ampak sva vseeno vztrajali. Celotno pot sem se že spraševala, kako to, da je Alica tako prijazna do mene in mi poskuša pomagati najti mami.
Prebili sva ta močan veter in za ogromno meglo opazili velika zlata vrata. Na vratih je pisalo: »Uspelo ti je, deklica. Komaj tri leta imaš in že se bojuješ za druge in skrbiš za njih. Lahko si ponosna nase!« Nisem bila prepričana, ali bi stopila skozi vrata in se poslovila od Alice ali bi odšla domov sama. Nisem vedela, kaj me čaka na drugi strani. Poslovila sem se in jokala. Alica mi je dejala: »Ne skrbi, še se bova videli v tvojih sanjah. Velikokrat te bom obiskala in bova spet odšli na kakšno pustolovščino, obljubim ti.« Nato sem stopila skozi vrata in videla ogromen svetniški sij. Prikazala se je velika senca. Ta senca je bila moja mami. Bila sem zelo vesela, da sem jo našla in da je z njo vse dobro. Mami je rekla: »To so bile le nepozabne sanje, hčerkica moja.« Na nek način sem se počutila ponosno. Zdaj vem, da je dobro pomagati drugim, ki so v stiski, saj bodo drugi tudi meni, ko jih bom potrebovala.
Napisala: Jerneja Artnik, 9. b-razred, OŠ Polzela
Mentorica: Karmen Zupanc
