Nataša Gruden, vzgojiteljica predšolskih otrok in profesorica likovne umetnosti, naziv: svetovalka
Zasebni vrtec Čarobni gozd
Nataša Gruden :
„Že skoraj ves čas se ukvarjam z vprašanjem kako umetnost vpliva na razvoj osebnosti in osebnostnih kvalitet. Moje zanimanje izhaja iz lastnih izkušenj, iz čudovitih impresij, ki so bistveno vplivale na moj način mišljenja. Usodne trenutke doživljanja in zavedanja so mi posredovali moji mentorji, na moji poti odraščanja. S takšnim navdušenjem in ljubeznijo se lotevam pedagogike kot mojega poslanstva.“
Nataša Gruden- ustanoviteljica in direktorica Zasebnega vrtca Čarobni gozd, ki je lociran v čudovitem krajinskem parku Kum, v regiji Zasavje, v kraju Dobovec. Področje je obdano s travniki in gozdovi, objeto s prekrasno pokrajino. Prekrasno naravno okolje vpliva na naše vzdušje, daje nam navdih in nas vzpodbuja k inovativnosti. Naša čudovita okolica nam zato tudi dopušča izvajanje gozdne pedagogike. To pomeni, uporaba bližnjega gozda oz. naravnega okolja, ki ga izberemo na osnovi kriterijev, kot so dostopnost, zdravje in varnost. Seveda pri dejavnostih upoštevamo zmožnosti otrok, njihovo starost in njihove individualne lastnosti. Kar v praksi pomeni preseliti dejavnost v naravo. Izvajanje matematičnih dejavnosti pod drevesom, poslušanje pravljic na gozdni jasi, ples ob klasični glasbi, gibanje v sozvočju z naravo, krepitev ljubezni do umetnosti v prostoru gozda,… predvsem pa preseliti dejavnosti v naravo pomeni – čim več prostega gibanja v naravi.
Naš Zasebni vrtec Čarobni gozd izvaja tudi glasbeno pedagogiko. To v praksi pomeni vsakodnevno izvajanje dejavnosti in spremljanje prehodov iz ene v drugo dejavnost s pomočjo melodij klavirja. Klavirska glasba predstavlja dodatno motivacijo, saj krepi čut za umetnost, ljubezen do inštrumentov in vzpodbuja otroke k ustvarjalnemu mišljenju. Glasbena umetnost predstavlja sredstvo za doseganje vzgojno – izobraževalnih ciljev. Otroci pridobivajo in krepijo čut za kvalitetne umetniške stvaritve.
Vzpodbuja se neposrednost, drugačnost in izvirnost. Otrokom se omogoča pogost stik z vrhunsko glasbeno umetnostjo. Znotraj gozdne pedagogike so otroci našega vrtca v tesnem stiku z gozdovi in travniki. Zvoki narave ter tišina v njej vzpodbudijo otroke k raziskovanju. Na tak način vstopamo v njihov domišljijski svet, ki je brezmejen. Otroci tako pridobivajo različne asociacije in na podlagi tega tvorijo vsebine, čutno-čustveno zaznavajo zvok ter vstopajo v svet fantazije. Otroci tako pridobivajo sposobnost domišljijskega sooblikovanja in doživljanja sveta. Neguje in razvija se individualne ustvarjalne potenciale v fazah doživljanja, zamišljanja, izražanja in komuniciranja na področjih umetniških dejavnosti.
Likovna pedagogika pa je kot moja profesura vsakodnevno prisotna in je vpeta v našo dnevno rutino. V spoštovanju vseh drugih področij, so vse zvrsti umetnosti, tudi plesna, dramska, itd., vtkane na vsakem nivoju našega izvajanja vzgoje in izobraževanja.
Zasebni vrtec Čarobni gozd izvaja strokovno delo na osnovi nacionalnega dokumenta Kurikuluma za vrtce, katerega je potrdil Strokovni svet RS za splošno izobraževanje leta 1999. Oblikovano imamo kombinirana skupino, ki je tudi kot najbolj naravna oblika zelo učinkovita, tako v smislu delovanja skupine kot celote, kot tudi pozitivno vpliva na vsakega posameznika.
Zasebni vrtec Čarobni gozd temelji in deluje na splošnih vrednotah in pozitivni psihologiji. Vzgojitelji se zavedamo, da se za kvalitetni vzgojno-izobraževalni proces zahteva, najprej zagotovitev same osnove in trdnih temeljev ter se šele nato lahko gradi in kreativno deluje. Na podlagi hierarhije potreb, zelo podobno kot po Maslowu. Poglavitnega pomena so pozitivni medsebojni odnosi, saj je vzgojitelj vedno vzor otrokom. Vzgojitelj in vzgojitelj pomočnik se zavedata, da je njun odnos, njuno sodelovanje, njuno medsebojno spoštovanje poglavitnega pomena za ves nadaljnji proces. Vzgojitelj pomočnik je kot asistent prisoten na vseh nivojih pedagoškega procesa in sledi vzgibom vzgojitelja. Vzgojitelj je avtor svojih idej, ki jih realizira. Je v svojih kreacijah avtonomen in se zaveda, da je vrtec prostor, ki omogoča otrokom vsestranski razvoj. S svojim delovanjem vpliva na bližnjo in širšo okolico na ravni Republike Slovenije in sicer z namenom dvigovanja kulture in vsesplošnega družbenega napredka.
V izogibanju suhoparni hierarhij, je pri nas timsko delo vrednota. Strokovni delavci smo pozitivno usmerjeni, spoštujemo posameznike in skupaj krepimo timsko vzdušje ter se vsak zaveda svojih nalog. S svojim zgledom smo visoko tolerantni, fleksibilni, ustvarjalni, vzpodbujamo komunikacijo na moči argumenta, na empatiji in na vrednotah. Vizijo in metode dela črpamo iz osnovnih tez sodobne psihologije. Pedagogiko dojemamo kot znanost, ki se ves čas razvija in zato ves čas raziskujemo, se izpopolnjujemo in nadgrajujemo. Zadovoljne vzgojiteljice, ki se samoakturalizirajo, so samo-motivirane in so samokritične dajejo vrhunske rezultate in pomembno vplivajo na razvoj in nadgradnjo sodobne pedagogike. Kakršnakoli ideologija ali politična orientacija je iz pedagogike kot znanosti, v celoti izključena. Smo politično popolnoma neobremenjeni, kar je po naših ocenah tudi pogoj, da se lahko kvalitetno deluje na področju vzgoje in izobraževanja. Ostro nasprotujemo kakršnimkoli političnim poskusov vpliva na razvoj pedagogike.
Predšolska vzgoja
V Kurikulumu za vrtce se umetnost opredeljuje kot doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnost; razvijanje estetskega zaznavanja in umetniške predstavljivosti; spoznavanje posameznih umetnostnih zvrsti; razvijanje izražanja in komuniciranja z umetnostjo; razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti. Ugotavljamo pa lahko, da je področje umetnosti znotraj predšolske vzgoje eno najzahtevnejših, ki zahteva poglobljeni odnos in veliko znanja in obvladovanja. Kurikulum za vrtce je glede smernic na področju umetnosti izrazito previden, saj se strokovnjaki zavedajo, da ima vzgojitelj znotraj področja umetnosti izrazito zahtevno nalogo. Umetnosti se v dokumentih o vzgoji pripisuje pomembno mesto pri zagotavljanju možnosti za razvoj ustvarjalnih potencialov, svobode izražanja, kulturne zavesti in osebnostnega razvoja posameznika. Če se na deklarativni ravni umetnost umešča v strateške dokumente kot pomembno področje vzgoje in poučevanja, se na izvedbeni ravni odpira izziv, kako te razvojne cilje uresničiti. Ugotovitve mednarodnih raziskav kažejo, da umetnosti v vzgoji še vedno pripada vloga obrobnega, sproščujočega, »manj resnega« učnega področja. Tak status umetnosti je odraz statusa umetnosti v družbi na splošno. Glede na dejstvo, da je pedagoški kader zavezan k zagotavljanju kakovostnega učenja in poučevanja v institucionalizirani vzgoji ter izobraževanju na umetniških področjih, so se nekatere raziskave usmerile v raziskovanje vzrokov za to. Ugotovitve omenjenih raziskav so pokazale potrebo po večji usposobljenosti vzgojiteljev v vrtcih za poučevanje umetniških področij. S tovrstnim usposabljanjem bi namreč pridobili tudi več utemeljene profesionalne suverenosti na umetniških področjih, to pa bi pozitivno vplivalo na vzgojiteljevo samozavest pri načrtovanju in posredovanju vsebin s področja umetnosti in povečalo njegovo navdušenje nad udejanjanjem teh vsebin. Ugotavlja se, da umetniki v večji meri izhajajo iz lastnega umetniškega delovanja, imajo vpogled v širši spekter izraznih možnosti umetniških jezikov, poznajo izvedbene alternative in se zavedajo vseh značilnosti ustvarjalnega procesa, kot so manj uspeli poskusi umetniškega snovanja, ki pa postopoma, z raziskovanjem umetniškega jezika, modifikacij in preoblikovanj, prispevajo k odkritju prave forme in udejanjanju končne upodobitve. Umetniki večinoma cenijo izrazno pristnost, ki jo razvojno gledano premore otrok, in jo želijo pri otroku v čim večji meri tudi ohranjati. Zato v procesu snovanja nimajo togo zastavljenih pričakovanj in vnaprej predvidenih rešitev, ki ustvarjalnost prej zavirajo kot spodbujajo, pač pa so sposobni odpirati možnosti, ki sovpadajo z otrokovo zamislijo in mu jo obenem pomagajo razviti v kompleksnejšo obliko na nevsiljiv ter izrazno neoporečen način. V vrtcih je potrebno razvijati spoštovanje do umetnosti skozi procese: ustvarjanja in/ali oblikovanja; izvajanja in/ali predstavljanja in sprejemanja in/ali odzivanja. Otrok se tako skozi različne priložnosti – umetniške aktivnosti srečuje z ustvarjalnimi prvinami procesa. Soudeležen je v izkušnji: umetniškega ustvarjanja, ko ustvarja in se izraža v umetniških jezikih; umetniškega poustvarjanja, ko umetniško delo interpretira, ponovno poustvari; podoživljanja, ko umetniška dela in procese umetniškega snovanja sprejema, se nanje odziva in jih vrednoti. Če povemo še z drugimi besedami, na primeru za glasbeno umetnost, v spodbudnem učnem okolju naj bo otroku omogočena izkušnja biti skladatelj, glasbeni interpret in poslušalec glasbe. V teh procesih je sodelovanje umetnikov nenadomestljivo. Umetnik ustvarja „dela-ideje“ in zahteva od gledalca, da zavzame specifičen intelektualni odnos do njih, če se jim hoče približati. Ugotavljamo pomemben prispevek umetnikov k razvijanju spodbudnega učnega okolja ter inovativnih pristopov k vzgoji nasploh. Prvoosebna umetniška izkušnja velja za eno od najučinkovitejših vzgojnih situacij. Gre za dialog vzgajane osebe z umetnino oziroma z vsebinami, ki jih upodablja z umetniškimi sredstvi. S tem se vzpostavi stik med zunanjim in notranjim, zavestjo in okoljem na način, da se v ta stik vzgajana oseba vključi z vsemi plastmi svoje duševnosti – z mišljenjem, s čustvenimi odzivi in z motivacijo za vztrajanje v aktivnosti ter željo po polni udeleženosti v umetniškem dogodku. Ko vzgajana oseba ustvarja z umetniškimi sredstvi, pa pride do pozunanjenja notranjih občutij, ki ponuja lažji vstop v samorefleksijo in osebnostno rast. Ne smemo pa spregledati še ene dimenzije prvoosebne izkušnje. Slednja namreč vznikne kot posledica dejavnega vstopanja vzgajane osebe. To je nekaj, kar vzgajane osebe »ne moremo naučiti« oziroma ji prenesti z razlago o pomenu umetnosti, ampak lahko nastane samo kot posledica neposredne »poetske prakse«.
Prepoznavanje nekvalitete
Umetnost je dejavnost, katere namen je ustvarjanje, je oblikovanje del estetske vrednosti. Umetnost v grobem obsega glasbeno, likovno, gledališčno, filmsko, plesno, besedno umetnost in uporabno umetnost ter književno umetnost. Najpomembnejši faktor znotraj umetnosti je kako prepoznati kvaliteto oziroma nekvaliteto znotraj področja ustvarjalnosti. Področje ustvarjalnosti je sredstvo s katerim si urimo čut za kvaliteto, ki je v popolnosti pripelje do umetnosti. Umetnost pa je hkrati tudi sredstvo s katerim dokazujemo nekvaliteto, ki v svoji skrajnosti pripelje do pojma, ki ga imenujemo kič. Vzgojitelji morajo biti sposobni ugotoviti kaj je in kaj ni kvaliteta. Le tako so lahko zgled in so pri svojemu delu učinkoviti. Umetnost ni stvar okusa. Umetnost je popolnoma jasna in prepoznana kot ena in ne dopušča različnih interpretacij. Vzgojitelj se mora zavedati te teže in spoštovati umetnost kot področje najvišje ustvarjalnosti. Nasprotje umetnosti pa je kič. Kič prikazujemo kot slab pojav, vendar kot produkt, katere lastnost je prodaja izdelka. Kič opisujemo kot laž ali negativna sposobnost nekoga ali ljudi nasploh, ki si bi želeli ustvarjati. Kič je spremljevalni pojav množične kulture, ki ga veliko sociologov opisuje kot kulturo najnižje ravni in ga enači s tem, da jo imenujejo vulgarna družba. Če bi na kič pogledali v širšem smislu, bi se lahko enačili z množično kulturo, v ožjem pa se nanaša le na umetnost in predstavlja zniževanje njene vrednosti. Kič se lahko razume kot manipulacija vseh bistvenih kulturnih vrednot. Kič ponavadi povezujemo kar s slabim okusom, estetsko izkrivljenostjo, z nečim, kar ni umetnost, a se prikazuje kot umetnost. Vzgojitelj mora jasno poznati nekvaliteto in pri svojem delu uporablja kvalitetne primere. Umetnost otroku omogoča udejanjanje ustvarjalnih potencialov, ki se kažejo že v otrokovem igrivem raziskovanju in spoznavanju sveta, ki je zanj neizčrpen vir inspiracije, motivacije in vsebin na vseh področjih dejavnosti. Otrokov izrazni svet je bogat, raznolik. Otrok je bogat posameznik, izrazno kompetenten, obdarjen s »sto jeziki« izražanja in umevanja sveta, delček v mozaiku, ki v odnosu z drugimi dopolnjuje družbo in je njen potencial. Otroci v vrtcu so na visokem nivoju dojemanja ustvarjalnosti. Otroci, v predšolskem obdobju, nikoli ne ustvarjajo nekvalitete. Kot so nam znane misli Pabla Picassa, ki pravijo: “Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik, ko odrastemo.” in “Štiri leta sem porabil da sem se naučil slikati kot Raphael, in vse življenje da sem se naučil slikati kot otrok.” Vendar pa je poglavitno zavedanje umetnika, da je ustvaril umetnino. Umetnik ustvari umetnino in se le-tega zaveda. Takrat govorimo o umetnosti. Pomemben dejavnik pri udejanjanju raznolikih jezikov umetnosti je spodbudno in odzivno okolje, ki otroku omogoča svobodo pri izražanju svoje neposrednosti in edinstvenosti. Za to pa je potreben odrasel sopotnik, ki proučuje in se smiselno odziva na različne jezike umetnosti, preko katerih se otrok izraža.
Vzgojitelji so zgled otrokom. Njihova strokovna kvaliteta ni v celoti zadovoljiva, če hkrati ne obstaja tudi sposobnost čuta za kvaliteto znotraj področja ustvarjalnosti. Strokovni delavec tako ne zmore oceniti samega sebe niti ne drugih niti ne zmore biti kritičen do sveta, ki ga obdaja. Čut za kvaliteto oziroma nekvaliteto se najbolj učinkovito prepozna oziroma razvija s pomočjo umetnosti. V slovenskem prostoru je opaziti, da gre za težje prepoznavanje kvalitet oziroma nekvalitete že v sami osnovi dojemanja le-tega pojma. Umetnost je najlepša sfera, kjer se najbolj eksplicitno dokazuje kvaliteto in sicer človeka v odnosu do sveta in do sebe. Posledično je njihovo nujno vedenje, kaj je to umetnost. Motivacija ustvarjalnosti bi bila v tem, da posameznik čim popolneje razvije svoje potenciale v interakciji z okoljem, v katerem živi. Vzgojitelj mora biti za svojo samouresničevanje avtonomen. Vzgojitelj informirano in brez prisile sprejema odločitve. Ravnatelj ga pri tem ne nadzoruje. Najvišja stopnja dopuščanja izražanja svobode je ustvarjanje ali delovanje v zanosu. Zanos je stanje popolnega osredotočanja in usmerjene pozornosti na izvajanje določene mentalne ali fizične aktivnosti. Je trenutna, subjektivna izkušnja, pri čemer je bistvenega pomena posameznikovo dojemanje naloge, sebe in okolja. V stanju zanosa in ustvarjalnosti posameznik v celoti izkorišča svoj potencial, je notranje motiviran za opravljanje naloge. Ustvarjalni ljudje vidijo stvari kot drugi, pa tudi drugače kot drugi. V svojem spoznavanju so neodvisni od drugih. Ustvarjalni ljudje imajo večjo zmožnost obdržati več idej v glavi hkrati, primerjati več idej med seboj, torej napraviti bogatejšo sintezo. Kreativni ljudje odklanjajo vsak pritisk kot mehanizem, ki bi zaviral njihov zanos. Bistveni doprinos k razvoju pedagogike kot znanosti je vsak posameznik kot strokovnjak na svojem področju. Vzgojitelj naj bo ustvarjalen človek. Seveda je moje poslanstvo tudi risanje, slikanje, itd., na Nizozemskem pa sem tudi ilustrirala priročnik za straše in pedagoge, See Bee Tee, osnovan po načelih kognitivne behavioristične teorije.
Zgodba za otroke osnovana po načelu kognitivno-vedenjske terapije
Povzetek:
See Bee Tee je zgodba zasnovana po načelih kognitivno-vedenjske terapije (KVT). Otroke nagovarja in jih vzpodbuja k pozitivnemu načinu mišljenja. Usmerja se k vprašanju, kako nadomestiti negativno mišljenje s pozitivnim. Kako se prilagoditi in biti prilagodljiv. Navedena so priporočila za starše in za vse, ki jih zanimajo pristopi kognitivno-vedenjske terapije. V prispevku je predstavljena strnjena vsebina knjige, s priporočili. Predstavljene so tudi bistvene smernice za krepitev pozitivnega načina mišljenja pri otrocih.
Uvod:
S pomočjo zgodbe in na podlagi načel kognitivno-vedenjske terapije (KVT) lahko vzpodbujamo, razvijamo in krepimo pozitivni način mišljenja otrok. Zgodba See Bee Tee ima že v samem naslovu skrito kratico CBT (cognitive behavioral therapy) in je zasnovana na podlagi osmih negativnih miselnih vzorcev in s predlogi, kako jih spremeniti. Ilustrirana knjiga ima prijetno zgodbo. Risarske upodobitve krepijo pozornost in zabavno igro spomina, ki krepi interakcijo starš-otrok. Kognitivno-vedenjska terapija je oblika psihoterapije, ki izhaja iz predpostavke, da misli vplivajo na naša čustva, vedenje in telesne odzive. Vedenjsko kognitivna paradigma se je razvila iz dveh smeri, behavioristične, ki pravi da so naša vedenja naučena na podlagi preteklih izkušenj in kognitivne paradigme, ki pravi, da so misli tiste, ki so odgovorne za odziv posameznika. Knjižica See Bee Tee je zasnovana kot priročnik za starše, ki je uvrščen tudi v Internacionalni terapevtski direktorij.
Kognitivno-vedenjska terapija
Pristop je usmerjen na obvladovanje problema, s katerimi se otrok ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju (»tukaj in zdaj«). Kognitivno-vedenjska terapija je vrsta psihoterapije, ki se ukvarja s tem, kako razmišljate o sebi, svetu in drugih ljudeh, kako vaša dejanja vplivajo na vaše občutke in misli. Psihoterapija temelji na kognitivnem modelu, po katerem naša čustva in vedenje niso neposredno odvisni od zunanjih dogodkov, pač pa je pomembno, kakšen pomen imajo ti dogodki za nas, kako se dojemamo v vsaki posamezni situaciji, torej je odvisna od miselnih (kognitivnih) procesov. S tem, ko KVT dela povezave med tem kar delamo, razmišljamo in čutimo, nam lahko pomaga spremeniti način razmišljanja (»kognitivno«) in način obnašanja (»vedenjska«). Spremembe v razmišljanju bodo vplivale na to, kar počnemo in čutimo, spremembe v vedenju pa bodo vplivale na to, o čem razmišljamo in čutimo. Te spremembe nam lahko pomagajo do boljšega počutja. KVT trdi, da ni dogodek tisti, ki povzroča naša čustva, ampak je to naša interpretacija oz. razlaga tega dogodka, torej to kar mislimo oz. pomen, ki ga dajemo temu dogodku ali situaciji. Misli so naključno in samodejno proizvedena sporočila v naših možganih. Na misli se lahko naučimo reagirati drugače. Drugačne reakcije na misli pa pripeljejo do novih izkušenj. Le-te se potem odražajo v drugačni vsebini razmišljanja. Misli lahko opišemo kot ‘minljivi tok besed’, ali ‘tok predstav ali občutkov’ in ne kot dejstva, za kar jih ponavadi imamo. Lahko vadimo tehnike zavestne osredotočenosti (mindfulness), da se naučimo opazovati besede, predstave ali občutke, namesto da se z njimi obremenjujemo.
See Bee Tee je zgodba za otroke in njihove starše. Priporočljiva je tudi za dejavnosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Avtorica zgodbe je slovaška psihologija Katarina Gaborova, delujoča v Haagu, na Nizozemskem. Z večletnim raziskovanjem KVT, je zasnovala zgodbo po teh načelih in poizkušala praktično navdušiti otroke in njihove starše k raziskovanju načina mišljenja „tukaj in zdaj“. Otroke nagovarja in jih vzpodbuja k pozitivnemu načinu mišljenja. Pozorost posveča vprašanju, kako nadomestiti negativno mišljenje s pozitivnim oz. kako se prilagoditi in biti prilagodljiv. Celotna struktura je zasnovana kot priročnik za starše, ki vsebuje tri sklope. V prvem delu rimajoča proza pritegne in motivira otroke s svojim izrazoslovjem, ki nagovarja z dikcijo „tukaj in zdaj“. V drugem delu brezbarvne črtne ilustracije, ki temeljijo na risarskem oblikovanju, nagovarjajo otroke k razmišljanju o barvah in slikarskem oblikovanju. Otroci se spominjajo odsekov iz zgodbe in tako lažje obnovijo vsebino ter si lažje prikličejo doživljanje po načelu „tukaj in zdaj“. Tretji sklop priročnika je igra spomina s spominskimi karticami, ki še dodatno utrdi in okrepi bistvo kognitivne-vedenjske terapije ter izboljša učno doživljanje. Sama zgodba je sistematično razdeljena na dneve dogajanja od ponedeljka do nedelje in nato še časovno tri mesece kasneje. Rimajoča proza je napisana v angleškem jeziku in postavlja bralca in poslušalca v stanje „tukaj in zdaj“. Sprejme in razume trenutno stanje in ga na tak način preusmeri v pozitivno čustvo. Glavni lik je balerina, čebelica Tee. Njena poosebljena narava je vesela, prijazna in zabavna. Poudarjena so njena pozitivna čustva. Je zelo priljubljena med prijatelji, leta iz cveta na cvet in je najsrečnejša balerina. Dan obsijan s soncem kar naenkrat preseneti močan veter, ki čebelici polomi krila. Čebelica Tee s polomljenimi krili joče in je prestrašena. Naslednji dan poizkuša čebelica poleteti, vendar ji ne uspe. Začuti hude bolečine in zajoče. Ko že skoraj obupa, jo po telefonu pokliče njen najboljši prijatelj, osa Kevin iz Španije. Nagovori jo, kot svojo najpomembnejšo malo balerino, ki pleše po zraku. Pove ji, da se za vsako prepreko najde rešitev. S čebelico deli svoje izkušnje zato, da se bo čebelica Tee bolje počutila. Ko smo žalostni, se slabo počutimo in to čustvo razumemo in se hkrati zavedamo, da bo bolje. Tako premagamo negativno čustvo. Ob tem pripovedovanju se čebelica že boljše počuti in osa Kevin ji obljubi, da ji bo naslednji dan prinesel knjigo, kjer so zapisana vsa navodila. Nato ji Kevin predlaga, naj počiva in naj se spočije.
V petek, na koncu delovnega tedna, ji prijatelj Kevin prinese knjigo, kot ji je obljubil. Čebelico nehote zbudi iz sladkega spanja, a je vesela in navdušena. Skupaj odpreta knjigo, kjer je zapisano, kako spremeniti mišljenje in pogledati na trenutno stanje iz drugega zornega kota.
Nič ni samo dobro in nič ni samo slabo. Rešitev je, da razumeš, kar občutiš, se temu prilagodiš in se naučiš, kako se po padcu ponovno povzpeti nazaj. Kevin ji je pripovedoval o svoji podobni izkušnji, ki se mu je zgodila. Tudi njega je močan veter odnesel in ga poškodoval. Zelo podobno se mu je zgodilo, saj je tudi njemu pri tej hudi nesreči, pomagal prijatelj. Močan veter ga je odnesel iz Slovaške v Španijo in Kevin je bil vznemirjen, slaboten, žalosten, prestrašen in obupan. V Španiji si je Kevin zgradil novo uspešno življenje, pri tem mu je pomagal prijatelj. Novi prijatelj mu je povedal, kako negativna čustva spremenimo v pozitivna. Razkril mu je dragoceno metodo. Povedal mu je, da je ljubezen do samege sebe zelo pomembna. Pozitivno mišljenje te okrepi, strah izgine, razmere razumeš in jih sprejmeš. Tako je lahko še tako težka naloga videti lažja. Zamenjajmo besede moram, bi moral, z bom ali lahko bi. Ob vseh teh miselnih naporih, je pomemben tudi počitek. Spanje je pomembne faktor, ki je nenadomestljiv. Ob teh pripovedovanjih in vzpodbudah prijatelja ose Kevina, se je čebelica Tee že boljše počutila. Čebelica Tee posebej poudari, da si že od nekdaj želi biti plesoča balerina v zraku.
Trenutno pa, ker ima zlomljena krila, lahko vseeno pleše na travniku. Spremenila je negativne misli v pozitivne in tako balerina Tee spet „leti“. Zgodba se nadaljuje. Nadaljevanje sledi čez tri mesece, ko so se krila čebelici popolnoma zacelila. Daljše časovno obdobje ni naključje, ampak je tukaj z namenom in poudarkom, da čas celi rane. Čebelica Tee in osa Kevin sta bila presrečna. Balerina Tee je na koncu zaplesala visoko nad cvetočimi travniki.
Risarska osnova vsebine zgodbe je drugi segment priročnika, ki usmerja poslušalca in bralca, k utrjevanju zgodbe in prikliče spomin o stanju „tukaj in zdaj“ ter razumevanju le-tega. Risarska osnova prikazuje tudi osem čustvenih stanj, ki jih otroci spoznavajo v vsakdanjem življenju. Likovni pedagogi bodo na tem mestu pazljivi, saj to ni pobarvanka, ampak sredstvo s katerim prekličemo čustvovanja in trenutne situacije v zgodbi. Poudarjamo, da gre za risarska dela, ki so željna dopolnitev.
Spominske kartice so tretji del vsebine priročnika. Vsebuje dvajset parov igre s pomnilniškimi karticami s stanji „tukaj in zdaj“, z razumevanjem razmer in njihovimi protiutežmi. Nekatere kartice lahko predstavljajo tudi problem, posledično nagovarjajo otroke k rešitvam. Kot primer recimo lahko izpostavimo trenutno stanje čebelice, kako je vsa mokra, ker dežuje in zato se ne more igrati s prijatelji. Protiutežna kartica pravi, da ko dežuje iz zemlje prilezejo deževniki, ki so lahko njeni prijatelji. Naslednji primer pravi, da počenjamo stvari, ki jih od nas zahtevajo prijatelji, ki jih v resnici mi ne želimo. Protiutež pa pravi, da je pomembno, da počnemo tisto, kar si želimo. Pravi prijatelji vas bodo pri tem podpirali. Naslednji par kartic pravi, da v trenutni situaciji ignoriramo potrebo po spanju, ker imamo preveč dela. Protiutežna vsebina pa pravi, da nam telo samo sporoči, kdaj potrebujemo spanec. Prisluhnimo torej telesu, saj telo ne laže. Spominska igra prikazuje miselne vzorce z glavnim ciljem, kako izboljšati učno izkušnjo. Otroci se tako naučijo pozitivnih vzorcev, ki jih lahko uporabljajo v svojem vsakdanjem življenju.
Zaključek:
Vsi se sprašujemo kakšne vrednote naj imajo naši otroci, kako jih usmerjati in kakšno oporo naj jim pri tem nudimo odrasli. Naša naloga je, da jim dajemo pozitivne impulze v odnosu do sebe in v odnosu do sveta. Pomembno je, da se naučijo biti prilagodljivi in kako naj se soočajo s problemi v določenih razmerah. Krepiti je potrebno njihovo samozavest, da se pripravijo na to, kako se odzivati na nepričakovane težje trenutke v svojem življenju. Na ta način damo otrokom dobre temelje, da se lahko razvijejo v kreativne in uspešne odrasle. Najlepši koncept psihologije je gotovo moč pozitivnega načina mišljenja. Takšno mišljenje krepi naše psiho-fizično zdravje, nam pomaga pri reševanju dvomov glede preteklih izkušenj, izboljšuje naravnanost živeti v trenutku „tukaj in zdaj“ in krepi miselno aktivnost. Misli vplivajo na naše občutke, imunski sistem, zdravje in socialne interakcije. Pozitivno razmišljanje pozitivno vpliva na različna področja našega življenja, negativno razmišljanje pa nas večinoma precej ovira. Čeprav pozitivno razmišljanje lahko močno izboljša naše razpoloženje, ni namenjeno temu, da bi se ljudje ves čas počutili odlično. Niti ni namen zatiranje tistih občutkov, ki se jih v določenih situacijah morda ne želimo, kamor spadajo žalost, jeza in razočaranje. Vsa čustva so zasnovana za našo zaščito, saj vsak občutek daje ključne informacije in ima zelo pomembno funkcijo v našem telesu. Pozitiven način mišljenja ni namenjen temu, da bi naivno gledali svet skozi rožnata očala. Včasih se moramo soočati z negativnimi dogodki. Ta obdobja nas usmerjajo k temu, kako na dogodke pogledati z drugega zornega kota, kako nekatere stvari delati drugače ali preprosto ceniti nekaj, kar že imamo. Na takšen način se nam tudi razvija empatija, tj. zaznavanje čustev druge osebe.
Literatura:
Pšenični, A. (2002), LilInstitut za razvoj človeških virov, Kognitivno-vedenjska terapija (KVT). v: Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) (psihoterapija-ordinacija.si). Ljubljana
