Roman Maje Drolec; Jeben lajf
Drage bralke in bralci, upamo, da so se Vam odlomki iz romana Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, 2024) zdeli zanimivi in da ste uživali ob branju odlomkov. Več si lahko preberete v romanu, ki si ga bomo verjetno zapomnili po njegovi iskrenosti in neposrednem slogu, hkrati pa vsebuje tudi kanček kritične ostrine!
Roman Jeben lajf nas popelje v razmišljanje o vlogi posameznika v družbi, medgeneracijski povezavi in vplivu družbenih norm na naša življenja. Tako v romanu zasledimo številne elemente; od družbenega pritiska, prilagajanje spremembam, vpliva ločitve, zasvojenosti z drogami do izolacije posameznika ali skupine, vpliva odvisnosti na odnose, samouničevanja, preobrazbe skozi bolečino in še bi lahko naštevali. Vsebina, ki nas s svojo tematiko potegne v temačni svet jebenega lajfa, kot ga imenuje pisateljica.
Omeniti moramo še literarni slog, ki s perspektive dveh pripovedovalcev dinamično vodi pripoved in tako omogoča bralcu, da se odloča med posameznimi resnicami. Razdrobljenost zgodbe in vračanje v preteklost je na začetku nekoliko nenavadna, dokler se ne vživimo v pripovedni slog, ki v nekaterih elementih spominja na pisemski roman.
Roman nas bo že med branjem prisilil v razmišljanje in v posamezni tematiki tudi poistovetenjem s pripovedjo, ki jo podaja pisateljica Maja Drolec. Zanimiva, družbeno aktualna, predvsem pa čustveno poglobljeno napisana zgodba.
Iz spremnega zapisa Družinska vijačnica, ki je objavljen v knjigi Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, Literarna zbirka Potonke, Ljubljana 2024)
_________________________________________________________
Svoj izvod knjige Jeben lajf lahko naročite na naslednjem naslovu: m.drolec@gmail.com
5. del romana Jeben lajf
Luka se vsako leto veseli konca maja, ko ima rojstni dan.
»Uf, za rojstn dan ga bomo pa žural. Čombe bo prpelu motor. Kr na jamco bomo šli, tm se bomo fural s kolesi pa z motorji. Timi bo zrihtu travo, Adisa morm tud povabt, ta j kr natančn. Bo spet u svojh belih supergicah, svetlih hlačah. Hm, je zmerom spedenan. Ne kukr jest, k mi je vseen, če od Aljota hlače oblečm.«
A ta rojstni dan je drugačen, ker je tudi Luka drugačen.
Ta dan si močno poškoduje koleno, ker pade z izposojenim motorjem, ki ga ni vajen, čeprav je kakšna dva tedna prej celo opravil izpit varne vožnje za mlade voznike na Vranskem. Avto ima rad, kar dobro vozi, in v avtu se počuti svoboden, enakovreden, pravi, da je odgovoren, da ne vozi zadet.
Mojci je hudo in razmišlja, ali trska trpi bolečino, medtem ko jo nosi podivjana reka? Ali pero izkusi tesnobo, ko drsi z vetrom?
Stiki med Lukom in Mojco so bolj ali manj neredni, po telefonu, za katerega plačuje oče. Luka se oglasi le, če lahko govori, če mu ust ne odnaša postrani zaradi speeda, če ni zadet. Noče slišati o tem, da je odvisnik … ki kakor komet z osupljivo hitrostjo drvi trku naproti, za seboj pa pušča breme prelomljenih obljub, neizpolnjenih sanj. Prizna pa, da bi težko shajal brez koke. Kakšna anomalija! Ponori, če mu Mojca reče, da hrane ne sme krasti po trgovinah, saj njegovi oprani možgani že leto dni ne razmišljajo pošteno … Otrplost se zažira v vsako celico, ki še utripa v njem, glasilke so brez nadzora, hrbtenica pritiska v prsi, vrat se krivi, njegovi možgani so skurjeni. V zdravstvenem domu, kamor gre nekajkrat previt poškodovano koleno, mu povedo, da nima več osebnega zdravnika, tudi drugi zdravniki imajo dovolj pacientov, vse je polno, in ga pošljejo drugam, v drug zdravstven dom, v sosednji kraj.
Mojca zelo jasno razume, da se komaj kdo hoče ukvarjati z narkomanom.
Odpoveduje človečnost, zakaj prisluhniti nekomu, ki se je predal že na začetku poti, vsaj večina razmišlja, da se narkoman preda. Kako hitro poči koža, kako malo je potrebno, da se možgani sesedejo v temo, zlomiti človeka ni nič težje kot utrgati bilko. Lukovo srce je suho. Kakor kos usnja, ki je bilo predolgo na soncu. Mojca ga je nazadnje opazovala, ko je prišel domov na kosilo in pomislila, da more v kosteh čutiti svojo dušo, ki drhti v želji, da bi se vrnil tja, od koder se je vse bolj oddaljeval, vendar verjel, da bo, če bo prestal to bolečino, vse to pustil za seboj.
Mojca vzame jabolko z mize, ga začne lupiti in pomisli, da včasih ni pomembno, kako zelo smo pijani v nekem trenutku, ko se svinčeni oblaki naše bolečine in zmede v glavi razkadijo, uvidimo resnico, o kateri čutimo – ali domnevamo – da jo že vsi poznajo.
***
Mojca se spomni na knjigo Iva Svetine, ki v Malabarju razmišlja, kaj pomeni doseči mir, ravnotežje med telesom in zvezdami, med dihanjem in sanjami, da to terja od človeške duše vse. Vse.
Luka se je odločil.
»Oči, prid po mene. Bom šeu na zdravlenje. Dost mam tega tle.«
Odločil se je, da bo šel po enem letu v komuno, na zdravljenje odvisnosti. Da bi imel streho nad glavo, lahko se bo umival, ne bo lačen, ne bo ga zeblo, ne bo ga strah – zato pod vzglavjem ponoči ne bo imel več noža -, nekaj časa bi živel med ljudmi, ki ga bodo razumeli, saj sami prihajajo iz podobnih zgodb. Seveda za Luka boja še ni konec, tisti pravi boj se šele začenja.
***
Po enem letu … na cesti
Čeprav so doma vedeli, da Luka, ne samo izkorišča socialne pomoči in krade, ampak tudi dela, da pomaga pri zbiranju starega železja in vozi (ja, celo vozi) težko naložen kombi, se Mojci »ni zdelo normalno«, da se ne odziva več na telefon. Vsi dogodki so sovpadali; uradna pošta o pogojni kazni zaradi večje kraje in še več uradnih pošiljk o krajah: hrane, bencina, vlom v bife, pokvarjen avto, Lukova neodzivnost, naj vendar pride domov, da se bo umil, da si bo opral perilo … in Bine ga je šel iskat, takoj ko je Luka poklical, ga je šel iskat tja, kjer je spal, v mrzlo klet opuščene tovarne tik pred rušenjem.
Brez upiranja se je prepustil Binetovemu toplemu objemu.
Mojco še enkrat prešine stavek iz romana Iva Svetine … o strahu; kaj strah … blaznost me je tako zgrabila, mi nadela znojne uzde, da sem se pognal v beg.
»Sm uzel sam najnujnejše, drug sem pustu Aljotu pa Čombetu. Postla bo vsakmu prov pršla, ma električno blazino, da mal greje.«
»Itak so same pizdarije zarad tebe,« je rekel Aljo, da bi dal Luku kar največ volje ob odhodu.
Nina je precej materinska do Luka: »To si dolžan nam, k smo te sprejel, da si bil lahko tle. Zarad tebe je bila stalno policija tu.«
Aljo je pohvalil Bineta: »Veš, če bi mel jaz tazga očeta, se ne bi drogiral. Doma bi bil.«
Čombe je hitel pripovedovati: »Pa diler ti diha za ovratnik, ste se zadnč dobr stepli, drugič te ne bo več spustu, a si vidu, kako te je grabil za vrat? Mogoče bo tle med tvojimi stvarmi kaj nabral, da se boš odkupil.«
Luka je imel celo svoj avto, ampak, ko sta se šla z Nino zadrogirat, je kar pustil prižgane luči tam pod mostom in avto je ugasnil. Potem so ga mulci stolkli, nobena šipa ni ostala cela.
Tudi telefona, kolesa in tablice Luka nima več.
»Oči, a greva? Luka se prepusti, da ga Bine odpelje iz kleti, shujšan je tako, da komaj hodi, sama kost in koža, majavo se premika. Fantje in Nina mu pomahajo, Aljo pa mu reče: »Da te ne vidim nikol več!«
To je bila ulica. Eno leto.
Ukradli so mu svobodo, ukradli so mu jaz. Zadnje tri mesece se je še bolj pogosto drogiral s trdo drogo, »bil je samo še na igli«, zato ni več našel žile na rokah. Misleč, da ima svobodo, da je samostojen (iz socialne pomoči si je kupil star avto, večkrat je poskušal s službo, a ni šlo …), je zdržal eno leto, vse dokler ni zdrsel do roba, do dna. Zbal se je tudi za svojo varnost, saj ni bilo malo noči, ko narkomani »padejo v delirij« in se začnejo obtoževati, kdo je komu ukradel zdravila (antidepresive), ki so njihovo drugo zlo poleg droge, in se stepejo.
Mojca se spomni Jelkinih besed na projektu Človek: »Očitno je fant, ki se znajde, ampak res znajde in bo preživel tudi na ulici …«
***
Mojca obiskuje Mestno gledališče ljubljansko. Nadene si daljšo obleko z modrimi rožicami, pogleda se v ogledalo, čeprav ve, da Štefan ne opazi kaj dosti, kako je urejena. Vseeno si nanese kapljico ali dve parfuma Chanel 5, da se počuti prijetno in privlačno. Med vožnjo s Štefanom klepetata, Mojca mu pove nekaj o predstavi Boljši svet, ki jo bosta gledala. Gledališče je polno, ljudje radi prihajajo gledat predstave, še raje srečujejo znance, prijatelje in sosede na sedežih. Ob pol enajsti, ko spet stopata po razmočeni ulici in klepetata, se Mojca zave, da ljudje verjamemo, da ničesar na svetu ne potrebujemo bolj kot svobodo. To je bilo tudi sporočilo predstave.
Na poti domov je Mojca razmišljala, da če bi izbirali med svobodo, varnostjo in ljubeznijo, bi svobodo izbrali kot najpomembnejšo. Obupano se oklepamo svobode, a prav vsak od nas se dobro zaveda, da je še pomembnejše, da se v svojem okolju počutimo varni. Tako je prav varnost tisto, k čemur tudi podzavestno težimo. Varnost predstavlja odsotnost nevarnosti in groženj iz okolja; na primer odsotnost fizičnega, psihičnega nasilja, vojne, naravnih nesreč, pomanjkanja vode in hrane, odsotnost bolezni. Človek se najvarneje počuti v okolju, ki ga pozna, sprejema kot ugodnega in ga do neke mere lahko nadzoruje. Ljudje si želimo svobode, a z jasno začrtanimi mejami, najbolje pa se počutimo v organiziranem in strukturiranem okolju, v katerem vsako večjo spremembo ali nepredvidljivo in nenadzorovano situacijo že lahko dojemamo kot nevarnost ali grožnjo. Varnost posameznika pomeni med drugimi njegovo zdravje, življenje, zadostno premoženje, status v družbi in vsako grožnjo je treba obravnavati v razmerju konkretnih virov ogrožanj; torej fizičnih groženj, groženj človekovim pravicam, finančne nestabilnosti in drugih.
Svoboda njih – narkomanov -, ki se skrivajo pred svetom, je ogrožena, zato ostajajo »pod zemljo«, vidijo le malo dnevne svetlobe, saj se le tam, v temi, počutijo varni. Tam lahko počnejo in delajo, kar želijo, a le takrat, ko jih pri tem nič ne ogroža in je zadovoljena potreba po varnosti.
Človek je bitje, ki išče najlažjo in najhitrejšo pot do zadovoljitve potreb; organskih (potreba po ohranitvi življenja, torej po hrani, vodi, kisiku, spanju, izogibanju bolečinam) in psiholoških (duševno ravnovesje, prostost, neodvisnost, verovanje).
