Vaši prispevki za nagradni literarni natečaj na temo DOTIK

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo, izobraževanje razpisuje Nagradni literarni natečaj (v obliki pesmi in poezije) na temo DOTIK in sicer v obdobju od 18.08. do 31.12.2025.

Več o natečaju preverite TU.

 

1. prispevek, Trepet metuljevih kril, Ksenija Šešerko, odrasla oseba

Čutim toploto prvega žarka,

kot lahen trepet metuljevih kril.

Tišina, le tu in tam krik galeba.

Zgodnji ribič sedi na pomolu.

Hraniva se s svežino jutra,

vedoč, da bo prehitro minila.

 

Še čutim vznemirjenje,

ko stopam ob tebi,

življenjske sokove,

vročino dotika.

Svežino jutra,

toploto poletja,

barve jeseni

bo kmalu zabrisal hlad,

ki bo v led okoval najini telesi.

Globoko pod ledenim oklepom

pa bo zate trepetalo srce –

lahen trepet metuljevih kril.

 

2. Razmišljanje: Katarina Lango, odrasla oseba

Pišem, kar pomnim.  Berem. Rišem. Slikam. Fotografiram. Potujem. Razmišljam. Sem radovedna. Rada odkrivam Slovenijo in tujino. Sama. Z družino. S prijatelji.

Navdahnejo me zanimivi ljudje. Kultura. Znamenitosti. Muzeji. Galerije. Gradovi. Cerkve. Skrivnostna narava. Cvetlice. Drevesa. Travnata preproga.

Vse, kar je okrog mene, se me DOTAKNE.

Dotakne se me misel na ljudi, ki jih ni več, a so hkrati z menoj vsak dan.

Dotakne se me  jutro. Zlasti zgodnje. Čarobno. Dan, ki kar vabi, da ga doživimo. Skrivnostni večer. Izmikajoča noč.

Mesec. Leto. Praznik.  Dogodek. Vsi letni časi.

Dotik mi pomeni veliko.

Dotakniti  se nekoga, ki mi pomeni. In obratno.

Prav tako pobožati sliko, ki se me dotakne. Predmeta, ki me spet na nekaj, nekoga spomni.

Dotakniti se življenja.

 

3. Dotik, Danica Zlatar, odrasla oseba

Ona se udobno namesti na velikem, z blazinami obloženem kavču. Pogled ji zaplava skozi okno na vrt, na visoko gredo, ki jo čuva velik črn vran, pritrjen na debelo vejo. Čudno, pri tem se ona zave, da  ne čuti nobenega hrepenenja po zunanjem svetu. To ni pogled, ki bi zahrepenel skozi okno. Zakaj tudi bi?

Saj črni vran je vedno tam. Stalnica, ki pomirja pogled. Ne uhaja. Ne izmika se njenemu pogledu. Ampak za njim je dolga pot. Z njo. Spomin seže stotine kilometrov daleč proti severu, v Hamburg. Ko se je tam nekoč sprehajala po   predelu Altona in občudovala pročelja vrste starih hiš in očarljivo ponosnih stavb. Skoraj na vseh balkonih so sedeli taki veliki črni vrani med barvitimi cvetličnimi koriti in čuvali stanovalce. Njihova črnina je pomirjujoče izstopala.  Tudi ona si je zaželela vrana in ga kupila kar v najbližji trgovini.

Pa je ta severni vran potoval z njo do severnega morja. Pozdravljala sta polja vetrnic in se pred neznosnim vetrom skrivala v jame, skopane v pesek. Ona ga je še skrila pod toplo bundo. Nato sta obiskala obmorsko kliniko za poškodovane živali, rešene iz morja: delfine, mrože, tjuljne, morske ptice. Vsa čast reševalcem in skrbnikom teh živali. Po obisku teh veličastnih živali sta si privoščila veliko skodelico čaja z rumom. Obarvalo ji je lička in ogrelo telo. Tak čaj preganja viruse in bacile. Baje pa tudi utaplja žalost.  Rum je na morju zakon.

Vstane s kavča in noge jo ob tem kar malo bolijo, kot so jo bolele na sprehodih ob severnem morju. Čeprav tokrat le »v glavi«. Preseli se k zahodnemu oknu hiše, ki gleda na ulico, hiše in gozd nad njimi. Neprijetno jo vznemirja ta pogled. Na ulici je vedno nekdo, ki hiti, pa avti, poštar, kombiji za dostavo kruha. Vse vrvi od premikanja sem in tja. Na srečo je tudi tu njen stalni varuh. To je južni črni vran, ki je z njo pripotoval z morja, iz Barbarige.

Ko je tako nekoč pogledovala po stojnicah, je na eni opazila že malce zaprašenega črnega vrana. Morske turiste so pač bolj zanimale druge stvari: slamniki, očala, plastični obroči in nešteto drugih nepotrebnih reči, ki so pa tam postale nujno potrebne. Pa je takoj kupila še enega vrana. Ta je doma pritrjen na brajde ob hiši. In če ga je hvaležno hotela pozdraviti, je morala, na srečo, dvigniti pogled do vrana in s tem do čudovitih krošenj dreves nad ulico in naseljem. Tudi drevesa so bile ljube stalnice, sicer z leti nekoliko spremenjene. Še posebej ena krošnja v obliki ovčke je pridobivala podobo modrega veličastnega volka. Kadar je zapihal veter, se je zdelo, kot da ji maha z repom.

Spet se je vrnil spomin. Takrat sta se z južnim vranom napotila na pot proti stari Barbarigi, kjer sta občudovala ostanke dva tisoč let stare rimske oljarne.  Vran je radovedno kukal iz nahrbtnika in ona je veselo pogledovala k njemu in se pogovarjala z njim. Hodila sta skozi gosto nasajene nasade oljk. Spoštljivo sta jih pozdravljala in jim zavidala njihovo junaštvo, saj so kljubovale vetrovom, burji, dežnim nalivom in nič jim ni prišlo do živega.  Zdaj je pomahala južnemu vranu na brajdah  in kar malo se je predramil hladen piš vetra iz stare Barbarige.

Spomin je še kar živel in jo spomnil, kako se je nazaj grede na poti spotaknila ob lastne vezalke, malomarno zavezane, in telebnila na tla. Nahrbtnik z vranom je zdrsnil po strani na tla in njena glava je pristala na vranu namesto na ostrem kamenju. Konec dober, vse dobro.

Prebudi se v sedanjost.  Po cesti pridrvi avto in ona se vrne k severnemu vranu. Tudi njemu pomaha in sede za računalnik.  Odpira okna na njem in se sprehodi po novicah. Najprej iz kulture, poslušala je pogovor z njej malo znanim pesnikom. Potem  je odpirala še druga okna glede na trenutno razpoloženje in navdih.

Njeno raziskovanje in pomenkovanje prekine hišni zvonec. Kar strese jo, saj je izrecno naročila, da pico dostavijo na mizico pred vrati. Dostavljalec  ji razloži, da je nakazala premalo na račun. Pica se je podražila.

Zajame jo panika. Mora odpreti vrata! Zmanjka ji zraka, srce ji noro bije. Zbere vse moči in za špranjo odpre vrata ter pomoli skoznjo kartico. Dostavljalec, mladenič, ji razloži, da sprejemajo le gotovino.  Ona se podviza  v kuhinjo po denarnico, ko zasliši tik za sabo: «Joj, gospa, ampak zakaj ne odprete okna? Zunaj je toplo sonce  in svež zrak nujno potrebujete. Nekam zatohlo je tukaj, oprostite.«

Ona je, se je zdelo,  nezavedno kimala, pomolila prijaznemu mladeniču denar in ga usmerjala k na pol odprtim vratom. Še dobro, da je bilo nekaj v denarnici, saj že dolgo ni kupovala neposredno. Ujela je začuden, narazumevajoč pogled.

Preden je dokončno zaprla vrata, je občutila, da skoznje prihaja vabljiv vonj. Ne zna ga dobro opisati: kot vonj po najžlahtnejšem zelenju, zdravju, svežini, svetlobi.

V glavi ji završi, bliska se ji pred očmi, skoraj se onesvesti od preobilice lepega. Nekje v skritem kotičku duše pa prepozna najdragocenejši vonj vseh vonjev: vonj po svobodi.

In takrat jo prešine drobna misel, ki prerase v željo in upanje po uresničitvi. »Draga moja, severni in južni vran, kmalu vaju obiščem in hvaležno pobožam. Zares. V živo. S svojima rokama.«

 

4. Dotik nežnosti, Barbara Kopač, odrasla oseba

 

Dotik.

Njegov.

Občutek, ko nežno drsi vzdolž mojega telesa.

Bolečina jenja, občutek pristne sreče se krepi.

Misli mi vseskozi uhajajo k tisti noči.

Nežni poljubi so pustili sledi, ki ne zbledijo.

Ljubkovanje je pustilo odtise, ki se ne izbrišejo.

Vonj njegove kože se je vpil v moje pore.

Še danes ga čutim ob sebi, okušam njegove ustnice, vonjam njegovo dišavo.

Ko se je z golim telesom prislonil obme, me objel in poljubil na vrat, je moje telo preplavila toplina, kakršne nisem bila vajena.

Ko me je nežno pobožal po licu in me pogledal v oči, nisem čutila le njegovega pogleda. Dobila sem vpogled v njegovo dušo.

Šele ko je svoje ustnice prislonil na moje, sem občutila, kaj pomeni biti ljubljen. Kaj pomeni biti zaželen in ljubljen.

Z nasmehom me je znal vedno očarati, z dotikom vedno raznežiti, z iskrenim pogledom vedno razorožiti.

Kje se je izgubila tista nežnost?

Kam je odtavala njegova iskrenost?

Komu je sedaj namenjen njegov nasmeh?

Vprašujem se, ali mu je bilo v resnici mar.

Je tudi sam gledal na najino vez kot nekaj globljega, ne zgolj bežen dotik?

Se je tudi sam kdaj spomnil na poglede, ki sva si jih delila, nežnosti, ki sva si jih izmenjala, strasti, ki sva jih gradila, in pomislil na kaj več kot mimobežno poznanstvo?

Dotik.

Njegov.

Pogrešam ga.

Njegovo bližino in pristno nrav.

Manjka mi njegova nežna moškost, ki jo je dandanes tako težko najti.

Čutim potrebo po njegovi moški nežnosti, ki je nekaj, o čemer vsaka ženska sanja, a le redko tudi doživi.

Pogrešam njegovo živahnost in umirjeno razgibanost.

Nasprotja, ki se krešejo v njem in jih sam v resnici pooseblja, so nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli izkusila.

Hkrati pa sta ga strah in dvom vedno utesnjevala.

Zato je najbrž odšel.

Stopiti iz cone ugodja ni lahko, še manj enostavno.

Pa sama o tem nisem pomišljala niti za trenutek.

Utrip njegovega srca, ki se je hipoma uskladilo z mojim, je bil zame dovolj.

Ne potrebujem drugega.

Pa vendar sem ostala sama.

Moja brezmejna ljubezen ni bila dovolj.

Negotovosti so ga zvabile na svojo stran.

Ujeta sem v viharnem toku besed, misli, znanih in nepoznanih zvokov ter podob, ki mi bliskovito kazijo do nedavnega jasno sliko najinega odnosa.

Kje si, dragi moj?

Razmišljaš o meni?

Ti misli kdaj uidejo k zgodbi, ki sva jo začela pisati?

Se kdaj vprašuješ, kam bi lahko peljala?

Toliko vprašanj imam, toliko nenaslovljenih dvomov, ki se najbrž ne bodo razblinili, vsaj ne kmalu.

Tema postopoma prekriva žareče sonce, dežne kaplje počasi, a vztrajno brišejo spomin nate. A ga v resnici krepijo.

Kako lahko tako močna nasprotja obstajajo tudi izven tebe?

Bolečina ostaja, čeprav v resnici ni prava bolečina.

Je nekakšna silovita energija, ki veje iz moje biti in kriči po tebi.

Življenje teče dalje.

Barvito, slikovito, prepolno ljubezni.

A ne tvoje.

To pogrešam.

Želim se vrniti v čas, ko je bilo vse preprosteje.

Tvoji dotiki, poljubi, objemi zagotovoljeni.

Tvoja ljubezen brezpogojna.

Želim se vrniti v izgubljene trenutke, ko sva si priznala, kaj čutiva.

Ko sva si upala izraziti, kaj si pomeniva.

Vse.

Ko sva si pomenila vse.

Dotik.

Tvoj.

Še vedno ga pogrešam.

Pogrešam tebe.

Še vedno te vidim v vsakem jutru, v vsaki dežni kaplji, v vsaki meglici, v vsaki snežinki.

Tvoj dotik zame ni predstavljal zgolj telesnega.

Pooseblja je tudi oziroma predvsem čustveno bližino.

Tvoj poljub ni pomenil le dejanskega poljuba.

Predstavljal je čustveno povezavo, ki sva jo uspela stkati.

V tvojem objemu nisem občutila le dejanske, marveč tudi čustveno varnost.

Zato ga pogrešam.

Tvoj dotik namreč.

 

5. Navdih, Zoja Lukman 8.A, 13 let, 8.a, OŠ Markovci, mentorica Doroteja Kostanjevec

 

Dotik noči izbrisal še zadnje je sledi.

In glas v temi,

postal je tih spomin,

na dni,

ko se vse preprosto zdi.

Srce nori,

moj um trpi,

glas v meni

pa molči.

Ker dotikov nežnih si želi.

Veter tiho šepeta,

dotikov svojih mi ne da.

In sonce boža mojo dlan,

kako želim si srečen dan.

Narava polna barv je,

z dotiki duša reši se.

Srce pomiri njen navdih,

um napolni vsak njen vzdih.

 

6. Tam daleč, Lilijana Homovec, odrasla oseba

Nekje na robu preteklosti

stoji hiša na soncu.

Na mizi ob oknu cvetijo dotiki.

Iz lonca na pultu kipijo besede.

Pod odejo na kavču so topli objemi.

 

Pot do hiše se je zdavnaj zarasla.

Dolgo tega, ko je bila še široka,

gladka in uhojena,

sva miže stopala po njej,

se potapljala v dotike,

grela ob besedah

in prebujala v objemih.

 

Zdaj od daleč pogledujem

skozi trnje proti oknom,

ki se kopajo v soncu.

Sredi vrta Apolon igra svojo liro.

Hrepenenje in želja ne prideta do mojih nog.

 

7. DOTIK ŽIVOSTI, Nada Vauda Prijatelj, 80+

 

Tako prijetno mi je,

da kar obsedim in vpijam žarke,

ki se radostno razdajajo

s toploto in dotikom.

Veselim se jih.

Hvaležna sem jim.

 

Kako so jih veseli šele tisti,

ki jih je zapustil vid,

in jim je ostal samo dotik!

Imajo koga,

ki se jih toplo dotakne zvečer,

ko gredo sončni žarki spat?

Ali se dotikajo svojih rok

le s svojo dlanjo

in jim mora biti to dovolj?

 

Karkoli občutimo, zaznamo,

je življenje, je živost, je navdih

za misli in doživljanje sedanjosti.

Vemo, da smo.

Tudi če se samo še spominjamo,

je to življenje naše, dragoceno.

 

Vsaka celica, vsaka misel

je člen v neskončnosti vesolja,

ki z vsem tvori vse.

 

Obsedela sem v prijetnem dnevu.

A treba bo iti naprej.

Kdo je že rekel,

da se vse premika?

Ni pomembno.

Jaz se bom zdaj

prav gotovo premaknila.

 

8. Sanje, black_rose, 40 let

V flaneli vesolja

mesec nosi

temo čez ramo.

Zvezde strežejo lesket.

Na moj jezik se useda tvoja slina.

Moja koža živi v tvojih dlaneh.

 

9. Deček z dežnikom, Manja Tement, odrasla oseba

Mali Vito ljubi svojo družino, zlasti sestrico Vivo in vse svoje igrače.

Nekega dne , ob deževnem sprehodu z omo in sorojenko, odkrije, da imajo vsi ljudje vsak svoj dežnik; tudi sestrica, le on mora kot kak raček capljati z omo pod enim dežnikom. Pa še tako nerodno je: on majhen, oma velika, zato mu je vsake toliko časa dež prikapljal po glavi.

»Jaz bi tudi imel dežnika; saj sem že velik«, reče ves užaloščen, čeprav je vedno dobre volje.

Na pol mokra družbica se je nato odpravila v bližnji trgovski center. Mali nadobudnež se ni hotel peljati z vlakcom; tudi babychino ga ni zanimal. Hitro je odkril, kje prodajajo dežnike. Sestrica mu je pomagala pri izbiri. Pokazala mu je takšnega z natisnjenimi avtomobilčki. Mali ga je vzel in skoraj pobegnil iz trgovine. Komaj so ga prepričale, da je potrebno še plačati.

Zunaj ga je ponosno odprl, čeprav ni več deževalo. Njegove očke so se zasvetile od sreče in zadovoljstva. Sestrici se je zazdelo, da je kar zrastel.

Sedaj že mesec dni hodi okrog z dežnikom. Služi mu kot simbol za odraslega človeka, pa tudi kot meč, ščit in še za kaj je uporaben. Zadnjič je pri starih starših prespal z dežnikom v postelji. Očitno ga ščiti tudi pred duhovi, kakor je sam omenil.

Takšna sreča otroka ob tako minimalnem vložku se človeka res dotakne.

 

10. Slan zrak, Živa Ema Brigadir, 18 let

 

Lasje moji se kodrajo od slanega zraka,

brezskrbno ob ušesih poskakujejo.

Srce ti bije hitreje ob ritmu mojega koraka,

tvoje oči povedo, da se tega ne sramujejo.

 

Okoli njih vijejo se, plazijo se niti.

Na dotik grobe vezave in vrvi.

Še v idealih se ne pletejo in povezujejo,

zato te zmeraj pečejo od vsega vajene oči.

 

Besede se zatikajo in ostajajo ti na jeziku,

kot bile bi od pozornosti utišane.

Padejo iz ust in ob tem nenadnem premiku

se razbijejo, ostanejo neslišane.

 

Čutim skrbi, ki mi jih razkrivaš previdno.

Hočem da veš, da ne bom jih pregnala.

Cenim ljubečo gesto, ostalim nevidno

a nič od tega ne da mi razloga, da bi ostala.

 

11. Zadnji dotik, avtor: Borut Hafner (55)

 

V sobi je dišalo po razkužilu in sivki. Vonj, ki se prime vsega — posteljnine, omaric, kože, celo tišine.

Okno je bilo priprto, da bi se zrak menjal, a se ni. Le vrtel se je po prostoru, počasen, utrujen, čakajoč konca izmene.

 

Sedel sem ob njej. Glavo je imela obrnjeno proti svetlobi, ki je prihajala skozi zaveso. Bila je bleda, skoraj prosojna, kot list papirja, na katerem je življenje počasi izgubljalo črnilo.

Roka ji je počivala na odeji. Tista roka, s katero je nekoč kuhala, likala, božala otroške lase, sadila rože, šivala gumbe. Zdaj je bila drobna in mirna.

 

»A si ti?« je vprašala. Glas je bil komaj slišen, rahlo zastrt, kot bi govoril nekdo iz drugega prostora.

 

»Sem,« sem rekel.

 

Ni odprla oči. Ustnice so se ji rahlo razmaknile, kot bi se hotela nasmehniti.

»Sanjala sem, da sva doma,« je rekla. »Na vrtu. Pod tisto jablano, ki si jo hotel posekati.«

 

»Se spomnim,« sem rekel.

 

Tisto jablano sva posadila po poroki, na našem dvorišču. Bila je premajhna za senco, a vsako leto je rodila kisla jabolka. Sušila jih je na časopisnem papirju, v pečici na nizki temperaturi, da so se rahlo zvili in potem dišali po cimetu.

Ko sva se starala, je drevo postajalo vse večje, midva pa vse manjša. Vedno sem govoril, da bi ga morali podreti, ker zasenči vrt. Nikoli me ni poslušala.

 

Zdaj se mi je zdelo, da slišim tisto drevo — kako šumi v vetru, nekje onkraj oken bolnišnične sobe.

 

Dotaknil sem se njene roke. Bila je topla, a težko sem ločil, ali je toplota njena ali moja. Prsti so se ji rahlo premaknili, ne toliko kot stisk, bolj kot senca spomina na stisk.

Na monitorju je utripala zelena črta, mirna, enakomerna. Kot val, ki se vrača v morje in se vedno znova razlije.

 

»A veš,« sem rekel, »še zdaj čutim tisti dan, ko sva se spoznala. Na atletskem stadionu. Mislil sem, da čakaš nekoga. Pa si samo gledala dež.«

 

Tišina. Samo droben, nepravilen dih.

 

»Imela si tisti sposojeni rumeni dežni plašč, ki ti je bil prevelik. In tiste rdeče škornje. Videl sem jih že od daleč. Rekel sem si, da take barve ne more nositi nihče, ki ni pogumen.«

 

Zaslišal sem nežen izdih, kot tih smeh, ki se je izgubil v blazini.

 

»Vse sem si zapomnil,« sem nadaljeval. »Tudi tisto jutro, ko sva sina prvič peljala v šolo. Ti si mu zavezala vezalke in mu rekla, naj bo pogumen. Meni nisi. Meni si samo pokimala, da bo vse v redu. In res je bilo.«

 

Zdaj imava tri otroke. Tri odrasle, uspešne ljudi.

Najstarejša, Ana, pripravlja modno revijo v Milanu in je rekla, da ne more priti, ker gre vse narobe.

Srednji, Marko, zaključuje nov projekt — “če zamudimo, izgubimo posel za naprej,” je razlagal po telefonu, medtem ko je nekdo v ozadju kliknil s tipkami.

Najmlajša, Lina, je rekla, da se ne počuti dobro, da ima “nekaj s trebuhom”, čeprav vem, da se naju izogiba. Ne da se ji ukvarjati s starimi in bolnimi ljudmi.

Sestre pravijo, da se to pogosto zgodi. Da so otroci preveč zaposleni z življenjem, ki so ga starši zanje gradili.

Ne obsojam jih. A včasih, ko sedim tukaj, slišim, kako se njihova imena razpršijo v tišino, kot pesek, ki zdrsne med prsti.

 

Zunaj je nekdo zaprl vrata hodnika, ropot invalidskega vozička se je razgubil po ploščicah. V sobi je ostala samo ura. Njeno enakomerno tiktakanje se je zdelo, kot da meri oddaljenost med vdihi.

 

»Veš,« sem rekel tiho, »jaz nisem bil nikoli dober v dotikih. Ti si vedno znala. Mene si morala naučiti, da lahko človeka primeš, ne da bi ga popravljal. Jaz sem vedno hotel popraviti.«

 

Tišina. Nato je komaj slišno rekla:

»Zdaj ne popravljaj. Samo bodi.«

 

Prikimal sem, čeprav ni videla.

 

Zunaj je pihalo. Po nebu so plavale dolge, tanke megle. Spomnil sem se jutra, ko sva hodila ob morju. Veter je nosil sol in vonj po ribah. Rekla je: Poglej, tudi valovi se dotikajo en drugega, pa se nikoli ne držijo skupaj.

Takrat sem se smejal, zdaj pa mi je bilo jasno, da je imela prav. Imela je rada morje. Rada je sama plavala v njem. Šla je tako daleč, da je bila samo drobna pikica. Vedno me je skrbelo če se bo vrnila.

 

Pogledal sem jo. Na obrazu je imela tisti izraz miru, ki pride, ko človek ničesar več ne zahteva. Ko vse spusti, tudi sebe.

Bila je premlada za ta mir.

Še pred nekaj leti sva načrtovala, da bova po upokojitvi potovala, gledala razvaline mest, ki so čakale samo še na najin obisk. Hotela je na jug, jaz na sever. Hotela je mir, jaz red.

V resnici pa sva vedno izbirala popravila — strehe, sten, napeljave. Vse, razen sebe.

Vedno sva odlagala starost, da bi jo nekoč užila, in zdaj je prišla, a samo zame.

 

Dotaknil sem se njenih las. Še vedno so dišali po šamponu, ki ga je uporabljala doma. Po kamilici in nečem sladkem, morda vanilji. Zaprl sem oči in za trenutek sem bil tam — v najini kopalnici, kjer je para zameglila ogledalo, ona pa se je smejala, ker sem ji v šali narisal smejčka nanj.

 

Zdaj sem se nasmehnil sam.

 

»A se spomniš,« sem rekel, »ko sem ti popravljal tisti stari radio? In si rekla, da ni treba, ker ti je všeč, ko tako hrešči?«

 

Ni odgovorila. A mislim, da bi se tudi zdaj nasmehnila, če bi mogla.

 

Medicinska sestra je vstopila, preverila monitor, tiho odšla. V zraku je ostal vonj po alkoholu.

Sklonil sem se k njej.

 

»Veš, da je jablana še vedno tam?« sem šepnil. »Lani sem jo obrezal. Prvič po teh letih. Pa se mi je zdelo, kot da jo z vsakim rezom znova ranim. Kot da boš čutila vsako vejo, ki sem jo odrezal.«

 

Njen dih je postal tišji. Skoraj neviden.

 

Dotaknil sem se njenega zapestja, kjer je bila koža najtanjša. Tam, kjer sem nekoč čutil njen pulz, zdaj ni bilo ničesar. Samo toplota, ki se je počasi izgubljala.

V tistem trenutku sem razumel — dotik ni le stik kože. Je spomin, ki se vrača skozi telo, tudi ko ga ni več.

 

Zunaj je veter prinesel vonj po jeseni. Po mokri zemlji, po dimu iz dimnikov.

»Zdaj lahko greš,« sem rekel.

 

Ni se premaknila. Samo zrak v sobi se je spremenil. Kot bi nekdo tiho ugasnil luč, ki je svetila samo njej.

 

Ostal sem sede. Roka mi je še vedno ležala na njeni, topla, čeprav sem vedel, da je toplota moja.

Pogledal sem skozi okno — listje se je premikalo v sunkih vetra, jablana se je nekje daleč v mislih rahlo upogibala, kot bi se poslavljala.

 

Na steni je ura še vedno tiktakala, mirno, kot da se nič ni zgodilo.

Na polici je stala vaza z enim suhim cvetom sivke. Dvignil sem ga in ji ga položil na prsi.

 

Zadnji dotik.

In prvi trenutek brez nje.

 

12. Razpoložena za dotik, Damjana Kaučič, odrasla oseba

 

pripravljena

na vznemirljiv utrip

odhitim

do vedeževalke

 

meša in strmi v karte

odkimava

vidi mnogo rok

ki mi ponujajo objeme

a pravih zame

ni med njimi

 

slabe karte

ne vplivajo

na moje želje

prepustim se dlanem

izkušene maserke

 

njen dotik je čudovit

masaža

eliksir ugodja

 

v svoji koži

se počutim sijajno

 

13. Tatianna, Primož Plahuta, Ajdovščina, 56 let

 

Razočarano je odhajal izpred tiste mogočne, bledo rumene hiše s srednjeveškimi štukaturami, kjer so bila okna postavljena tako, da so bila v nekem neokusnem razmerju z okraski na ometu okrog njih. Kot velikokrat do tedaj je čakal, da bi mu tam ponudili kakšno delo, ki ga niso želeli opravljati Italijani in njihovi priliznjenci. Tistega dne ni bilo nobenega, niti najtežjega in najbolj umazanega posla za piškavo liro ali dve. Razočaran je odhajal, obljubljajo, iščejo, potem kakor ne rabijo.

»Ah nekaj bom že našel…«

Kako čudovita beseda je upanje, ki skupaj z ljubeznijo in vero vzdiguje človeka tudi iz najbolj mračnega brezupa življenja. Postavni mladenič je bil zatopljen v te misli, ko je stopal po tisti ozki ulici, ki je z hišami zamejena v blag ovinek. Čeprav ni bila dolga, vseeno ni uspel videti odprtine na njenem kraju. Neskončna krivina jo je naredila nepregledno, izgledala je brezkončno. Včasih je po pravici nosila svoje ime, bila je Kriva ulica, a prišleki so jo preimenovali v Via Roma. Ko se je le približal koncu, se je odpirala, da je svetloba z Malega trga, po njihovo s Piazzete Garibaldi, dostopno ulico naredila prijaznejšo. Tam so bile zgradbe postavljene v obliki nepravilnega večkotnika, za katere se mu je zazdelo, da ne sodijo skupaj. Ljudska šola, vinska klet, Kebetova hiša in trgovina. Ko je iz neskončne in večne sence Krive ulice stopil na Mali Trg, se je zagledal v nekaj nepričakovanega. Iz šole je stopila mlada gospodična, ki je pod roko držala lično belo knjigo. Elegantna postava in okusno izbrana oblačila so še poudarila skladnost telesnih razmerij. Imela je nežen obraz, ki ga je svetlila gladka bela, a ne bleda, damska koža. Neskončna modrina oči je izstopala in bi utegnila začarati še tako ravnodušnega moškega. Lase je imela črne kot oglje, ki so se v bujnih pramenih zlivale čez rame. Rahel južni vetrc, ki je na Vipavskem redek, a tedaj od boga poklican, ji je iznenada za trenutek skuštral koder, da je smuknil čez njen obraz. Mimogrede jo je naredil še bolj skrivnostno, mikavnejšo, saj je nežno razdrl njen resnoben obrazni izraz. Toda sapica je doletela samo njo, v Marija je udaril silovit vihar, stopil je vanj, pustošil po njegovem telesu in duši, vrtinčil in butal, ni se pustil odgnati. Obstal je, vso pozornost, vsako svojo celico je nehote usmeril v neznano osebo, kot bi izgubil razum in še bolj vljudnost. Neotesano je buljil v njo, da je mogla, če je le hotela, to z lahkoto opaziti. A vendar tega le ni uspela, saj je dajala vtis, da je povzdignjena nad dogajanja in občutenja na trgu. Polna je bila neulovljivega. Za trenutek je še postala na šolskem dvorišču, nekaj stavkov je spregovorila skupini otrok. Z izzivalnimi koraki, ki jih ni bilo mogoče spregledati komur koli od navzočih, je stopila čez trg. Ko je puščala stopinje polne erosa po gasi proti Beli, je bilo čutiti kako za njo ostaja nevidna, a močna sled. Četudi je trdno stal, je mimo svoje lastne volje stopal za njo, a očaran, ni mogel slediti njenemu koraku. Ne meneč za njegovo zmedo jo je špalir radovednih mladcev skrivno spremljal izza vogalov, korzo je strastno plamenel. Pritajeni vzdihi napojeni z domišljijo, poredni nasmeški polni želja, so se širili, njen mimohod je osupnil vse mlade. Evforija je oplemenitila dogajanje trških ulic, njen odsev je razbijal pustost kamnitih, sivobelih zidov. Za seboj je pustila tudi dovolj materiala za zgražanje in opravljanje tistih, ki so ostale prezrte.

»Kako se zgodi, kar najmanj pričakuješ, tisto, kar se zdi kot izmišljeno,« se je motalo po mislih prisotnih.

Ko je izginila v oddaljenost, da so njeno postavo zakrile stene, si je otrl čelo. Rahlo, komaj čutno, a vročično mokroto, je zaznal na dlani, ki je nastala tako nenadejano, kot se je pojavila lepotica. Ko se je ovedel, je zmedeno nadaljeval pot. Razmišljal je kdo bi lahko bila ona:

»Domačinka ni, saj bi jo poznal. Take dame tod ni. Nič, vprašal bo koga.«

»Toda koga?«

Nekoga, da bo vedel in da se ne bo posmehoval njegovi radovednosti ali širil zlonamerne govorice. V teh razmišljanjih se je zavedel, da hodi tja, kamor ni bil namenjen, znašel se je pod starim gradom.

»O, joj kaj se dogaja z mano? Kam grem?«

Zagrabil se je za lice.

Krčmarji vedo vse, vino vrača moči in ureja misli. Odločitev je bila lahka in od pamtiveka enaka, zato je zavil v Gostilno pod starim hrastom. Naročil je osminko Vipavca, še eno in drugo, da se je jezik razvezal, gospodinja je vedela vse kar ga je zanimalo.

»Ime ji je Tatianna, učiteljica, prišla je iz Aoste. Pravijo, da je iz premožne družine. Malo je posebna, da se je odločila da pride k nam, sem na kmete. Sedaj stanuje pri Kobolovih.«

»Jalova coprnica je«, je siknil Jušte Kabanica, klatež, ki je vlekel na ušesa.

Ko je prišel, ga je bil poln trg, znal je izginiti, da ga ni bilo mesece in nihče ni vedel kje je. In kot je to pogosto, se je za Marija znašel pri pultu v gostilni v povsem nepravem trenutku. Šlo je za moža kateremu bi bilo težko določiti njegova leta, njegov rod, njegova verovanja ali politične nazore, če jih je sploh imel. Bil je visok, izredno suh, hodil je sključen, a prožen v sklepih, kot ne bi bil narejen iz mesa in kosti, temveč iz nekega posebnega elastično-plastičnega materiala. Tako se je z lahkoto pregibal in zvijal v vseh treh dimenzijah, ne da bi ga bolelo in da je osupnil očividce. Obraz je imel zanemarjen, podoben suhi slivi, neobrit, brada je bila redka, dolga in štrenasta. Oči je imel velike, motne, obrvi izredno košate. Najbolj je bil podoben neke vrsti prikazni. Bil je človek brez korenin in vsebine, a v sebi je imel nečisto strast. Živeti na račun drugega in iskati drobne koristi v vsakem položaju in z vsako besedo. Tudi zmerjal in lagal, izzival in blatil je samo zato, da bi kaj dobil.

Gostilničarka ga je grdo pogledala, zamahnila s krpo kot bi ga hotela odgnati. Toda brezdomec se ni dal:

»Prezgodaj se je vnela, mladoletna se je prepustila moškemu. Nikoli ti ne bo žena in nikoli ne bo mati tvojih otrok.«

Gostilna se je zarežala domislici, Mariju je sedla rdečica na lica. On je nadaljeval z izzivanjem:

»Poosebljen dolgčas je, kot redovnica, ki ne zna dati užitka v ljubezni.«

Smeh v valovih se zlepa ni polegel. Marij je bil z mislimi drugje, plačal je zapitek, tudi kozarec belega za petlarja[1]. Ni zmogel poslušati dolgih razprav, raznih neokusnih pripomb in besedičenj, ki so mu jemale moči in voljo. Tudi mu ni bilo do družbe ostalih v gostilni, ki bi najraje pritegnili Kabanici, saj jim je vino že dajalo pretiran pogum, da so se tudi sami radi vmešavali v pogovore v katere niso bili vabljeni. Pivci so pogledali za njim, čutili so zakaj je odšel brez slovesa.

Misli so mu begale v glavi sem ter tja, niti ni opazil, da sedi na ograji mosta in nepremično zre v žuborečo Vipavo preden se počasi razlije po vipavski ravnici. Zdelo se mu je, da se ni menila zanj, niti za kogar koli, tu tekla že tisočletja. Isto tako kot se lepotica ni menila za skrite oboževalce. In povsem drugačna je kot jo je opisal klošar, resnično deviška, ki ne more zgrešiti nečistosti ali prostaštva, ki velikodušno ljubi samo enkrat in takrat večno. Ko je odhajal se mu je zdelo, da je reka s svojo končnostjo, s pomirjujočo gotovostjo s katero je potovala, umirila zmedo v možganih.

Vendar je Tatiannina reka, njen tok je neustavljivo klesal strugo v njegovi duši. Mahoma je postajala najpomembnejši, že skoraj edini spomin njenega novega malika. Že v bežnem navideznem poznanstvu je zasenčila svet, ki ga je poznal do tedaj. Spraševal se je kaj lebdi okrog nje, da je tako vznemirljiva, kaj je tista njena tančica, ki jo dela zanj povsem drugačno od drugih, ki so tudi mične in brhke, spogledljive in zapeljive. Vznemirjala in pomirjala ga je. V njen privid je naložil vse svoje hrepenenje, sanje, upanje in najbolj drzne upe. Iznašel je njo, ki je bila izjemna in nepozabna. A ob vsakem koraku, ki ga je storil proti fikciji, ga je s strogim karajočim učiteljskim pogledom postavila na svoje mesto. V kot, kot kakšnega pobalinskega šolarja, ki mu je namenjena samo njena lepota in nikakor njeno srce.

Če je le imel čas, brez dela na kmetiji ali kje drugje, je oprezal okrog šole. Že si je našel kakšnega mimoidočega, prijatelja ali znanca, da je postal za nekaj trenutkov. Upal je, da kje ugleda njo. A sčasoma je to postalo morda komu že očitno, najbrž tudi njej. Ko je od tod zopet proseče pogledal v njene globoke oči, se je izgubljal v njihovi modrini. Oči so bile veliko več kot je prenesel in zmogel, brez možnosti umika so očarale in začarale. Tako se mu je zdelo, da sta se sem ter tja našla z očmi. Da, morda je tudi on zbudil njeno pozornost.

»O, bog, ali je to sploh mogoče?«

Ali sme upati, čeprav je Italijanka. Kaj porečejo oče in mama v nebesih, da njihova nevesta postane pripadnica režima, kaj si bodo mislili sosedje in drugi vaščani. Kako jo bo predstavil bratom, če se vrnejo nazaj v rodne kraje. Saj v resnici je pomembna samo ljubezen in ona ne pozna ne narodov, ne ras, ne spolov in ne zlatih cekinov. In če že obstajajo narodi in rase, sta samo dve. Dobri in slabi ljudje. Srce sodi po pravici sveta. Saj drugače ne more in ne zna. In njegov glas je bil jasen in odločen. In vendar kako bo pristopil k njej, vzvišeni, izobraženi, s prirojenim ali privzgojenim kompleksom večvrednosti, pravljično lepi.

Pričel je še veliko bolj misliti nanjo, ponoči je sanjal, zjutraj ni dovolila prebujanja. Iskal jo je v mislih, nato v resnici, vendar jo skoraj nikoli ni našel. Ko se je to vendarle zgodilo, je obstal kot vkopan, kot bi močna napetost šla skozenj, gledal jo je vedno dlje in kolikor je mogel. Vse je klilo, ne samo v pomladi, ki je nezadržno stopala v deželo, temveč tudi v njemu. Ko sta se tako naključno razhajala kot sta se prej srečala, je sam pri sebi zaklinjal, da čuti nekaj, kar še nikoli ni in tako posebno, da ne more opisati z besedami. Tudi veliko kasneje je ostala povezana z mladoletjem, zanj je bila zavest in duša prvega cvetja, kjer se v jutru razpirajo rožnato-beli cvetovi magnolije. A ko jih je skušal povonjat, je rahel vetrc zmotil, trava je pričela gibati, cvetovi so zanihali, poguma ni bilo več. Obstal je pred tistim nevidnim, a visokim zidom, ki so ga gradili doma pred tujci. Roke so se nemočno spustile ob boke. Ljubezen je bila neizgovorljiva. Nekako ni zmogel, ni si upal vstopiti v življenje, čakal je na znak, na spodbudo, ki je ni bilo.

[1] Klošarja, brezdomca

 

14. Dotik rok, Majda Grešak, 61 let

Bil je lep poletni dan. Na eni izmed planinskih koč je bilo  srečanje planincev naše regije.

Z oprtanimi nahrbtniki smo jo mahnili na pot. Žgoče sonce je pripekalo izza oblakov in neusmiljeno grelo naša telesa. Vsi utrujeni, ampak srečni,  smo prispeli do koče. Tam so nas že čakali ostali pohodniki iz regije, s katerimi se že dalj časa nismo videli.  Odprti šank planinske koče je z omamnimi vonjavami iz kuhinje že na daleč vabil na slasten golaž. Postavila sem se v vrsto in čakala. Ogledovala sem si okolico in naenkrat se je moj pogled ustavil pri ženski, ki se mi je zdela zelo znana. V mislih sem premlevala in se kmalu  spomnila, da je to prijateljica iz mladosti, s katero sva se skupaj vozili z avtobusom v šolo. Nekaj na njej je bilo drugače, kot nekoč. Gledala sem jo in kot da bi tudi ona čutila, da je opažena, je  usmerila pogled proti meni. S kretnjo roke sem ji pomahala v pozdrav, ampak mi pozdrava ni vrnila. Samo gledala je proti meni, prozorno, njen pogled me je obšel.  Čudila sem se in se spraševala:  »Ali me ne prepozna več?«. Prejela sem porcijo golaža in odšla z drugimi pohodniki k obedu.  Kasneje sem se vrnila  k njej, do mize, kjer sta skupaj z možem sedela in se nastavljala toplim sončnim žarkom. Ogovorila sem jo: »Zdravo Barbara, se me še spominjaš? V trenutku je usmerila pogled proti meni in v isti sapi izrekla: »O, Majda, kako lepo te je spet slišati«. S kretnjo roke mi je pokazala, naj se usedem za mizo. Njen iskren, čuteč nasmeh je kazal, kako zelo srečna je bila v tistem trenutku. Vsa vzhičena od veselja, je z rokama poiskala moje dlani. V dotiku njenih rok sem začutila neizmerno toplino in sočutje. Prijela jih je nežno, obenem pa trdno, kot da me noče  izpustiti. Najina energija se je spojila in topel tok je preplavil moje telo. Govorila mi je in mi stiskala dlani. Gledala me je, občutek pa sem imela, da gleda skozi mene. Rekla sem ji: »Sprva te nisem prepoznala takoj, ker ne nosiš očal, kot si jih nekoč«. Za trenutek je nastala tišina, nato pa je rekla: »Ne potrebujem jih več, ne pomagajo mi«,  in nadaljevala: »Samo en procent vida še imam in nobena očala niso tako močna, da bi lahko videla. Moj mož mi je v veliko oporo, tako da kar gre«, je zaključila Barbara. Presunilo me je, kar je povedala, obenem pa sem cenila njeno iskrenost, voljo in pogum. Sedaj mi je bilo kristalno jasno, zakaj me ni opazila… ni mogla.

Pohodniki so me klicali in morala sem se od nje posloviti. Slovo je bilo težko, še najtežje pa mi je bilo izviti moje dlani iz trdnega oklepa njenih toplih rok. »Pridi kdaj na obisk, te bom zelo vesela«, je zaklicala za mano. »Bom, obljubim«, sem ji vrnila odgovor. Obljubo pa vedno izpolnim.

 

15. Dotik, Nana R. M., 18 let

Ni metuljev v trebuhu, le golazen smrdi

na kamnu, ki si ti, nepremično vkopana,

zaprepadeno stojiš, neslišno kričiš.

Zakaj, otrok, zakaj si jezna nase?

Saj groba dlan ne visi s komolca tvojega,

a ko prva trpka solza spolzi po licu v lužo,

njen odmev zapoje: »Ne delaj iz muhe slona.«

Vendar vedi, da ti dovóljeno je bati se

brade in kosmatih členkov.

Bil je efemerida, ujel se je v smolo,

in ti vedno boš nosila jantarno ogrlico.

 

16. Dotik, Simon Pišek, 8. a, 13 let, OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič

Ko besede so premalo
in rabiš nekaj več,
za ljubezen in tolažbo
objem res ni odveč.

Uživaš v trenutku,
ko tišina je vladar,
vidiš pa oči,
ki iskrijo se v dar.

Takšno majhno dejanje,
v trenutku spremeni ti dan.
Zato bodi ti tisti,
ki drugemu da srečo na dlan.

 

17. DOTIK, Zala Hosnar 7. b, 12 let, OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič

Dotakneš lahko se mnogo stvari,

kar v tebi čustva prebudi.

Vsak dotik te spremeni,

če prejmeš ga od pravih ljudi.

 

Dotik lahko ponazarja ljubezen,

srečo, veselje ali bolezen.

Dotakneš človeka lahko se z nasmehom,

z besedo, objemom, iskrivim pogledom.

 

Vsak dotik na tebi vtis naredi,

če tudi podariš ali dobiš ga ti.

Lepo videti je množico ljudi,

kjer dlan dotika se dlani,

ki je nič ne bremeni,

se dotikov ne boji.

 

18. Dotik, Alina Belšak, 8. b, 13 let, OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič

 

Dotaknem se tebe,

dotakneš se mene.

Dotaknem se drevesa

in poletim v nebesa.

Tam dotaknem se oblaka,

take sreče nima vsaka.

 

V nebesih dotaknem se reči,

te prednosti nimajo vsi.

Nebesa mi zelo dišijo,

saj tam dotiki in besede ne bolijo.

Ko vrnem se v realnost nazaj,

en zadnji dotik, prosim, mi daj.

 

19. Dotik, Gabrijel Marholt, 6. a, 12 let, OŠ Kidričevo, mentorica: Sonja Lenarčič

 

Česa ni?

Dotika, ki potreboval bi ga prav zdaj.

Ta dotik, ta dotikajoči zmaj!

Dotiku ne dovoli, da te iznakazi,

z dotikom rajši nikogar ne pokaži.

Če mu to ni všeč,

naj o dotiku bo rajši tiho,

kajti ta ne gre nazaj.

 

20. Dotik, Kali, odrasla oseba

Od dneva, ko mi je nečakinja poslala ultrazvočno sličico drobnega bitja v njenem trebuhu, sem čutila nekaj novega. Slika je bila zrnata, skoraj nerazločna, a sem v njej videla življenje. Mali obris glave, komaj zaznaven hrbtenični lok – droben čudež, ki je utripal pod njenim srcem.
Pod sliko je zapisala: “Postala boš pratetica.”
Smejala sem se in jokala hkrati. V tistem trenutku sem ljubila to dete, čeprav ga še ni bilo.

Ko sem jo naslednjič obiskala, sem jo vprašala, če lahko pobožam trebušček.
»Lahko,« je rekla s tistim blagim nasmehom, ki je bil hkrati ponosen in krhek.
Pod dlanjo sem začutila toploto. Ne gibanja, ne utripanja, samo tisto mirno, mehko toplino kože, skozi katero sem želela poslati vso nežnost, ki jo premorem.
»Zdravo, mali,« sem šepnila.
Ona se je zasmejala.
In jaz sem si mislila, da sem pravkar spoznala nekoga, ki ga bom ljubila vse življenje.

V tednih, ki so sledili, sem v telefon shranjevala ideje za kvačkanje – odejice, kapice, copatke. Najprej pastelno zelene, potem sem našla vzorec za lisičko, potem za medvedka.
»Ne veva še spola,« je rekla moja nečakinja, »ampak vseeno, nekaj malega že kupujeva.«
Zdelala me je toplina. Življenje se je širilo, raslo, pripravljalo na novo poglavje.

Dan, ko naj bi izvedeli spol, sem si označila na koledar. Čakala sem njen klic.
Ni ga bilo.
Zvečer sem osveževala telefon, preverjala sporočila, poslušala vsak ton, ki bi lahko bil ona. Nič.

Ponoči nisem spala.
Tisto, kar sem prej čutila kot nežno skrb, se je sprevrglo v tesnobo, ki se je usedla nekje pod rebra.
Zjutraj je mama – njena nona – poskusila poklicati. Ni se oglasila.
»Mogoče ima slab signal,« sem rekla, a nisem verjela niti sebi.

Dan zatem sta prišla brat in njegova žena.
Njune oči so bile prazne.
Njen obraz zabuhel od joka.
Ko sta stopila čez prag, sem že vedela.

»Otrok se ni pravilno razvijal,« je rekel.
»Morala bo na poseg, da …«
Ni mogel izreči naprej.
V zraku je obvisela beseda, ki se je nismo upali dotakniti.

Molčali smo.
Samo dihali, čeprav je tudi to bolelo.
Mama je jokala tiho, s tistimi tresočimi rokami, ki so nekoč zibale vse nas.
Jaz pa sem sedela tam in gledala svoj telefon. Na zaslonu je še vedno svetila tista prva sličica – zrnata, siva, mehka.

Šele pozneje smo izvedeli, da je bila deklica.
Mala deklica, ki je za kratek čas obstajala le v utripu, v sanjah, v načrtih.
V mislih sem jo videla v belem puloverčku, z rožnato kapico, ki bi jo jaz kvačkala z ljubeznijo.
Nikoli je ne bomo spoznali, pa vendar je postala del nas.

V dneh po tem sem hodila po hiši, kot bi iskala nekaj, kar se je izgubilo, čeprav vem, da ga ni več mogoče najti.
Na mizi je ležal klopčič bele volne. Hotela sem ga pospraviti, pa nisem mogla.
Ko sem ga prijela, sem ga morala spet odložiti.
Kot bi se bala, da bom s tem dokončno priznala, da ne bom nikoli držala tistih malih copatk.

Spomnim se tistega dotika njenega trebuha.
Kako topel je bil.
Kako sem mislila, da držim prihodnost.

Zdaj sem se vračala k temu spominu, znova in znova, kot bi v njem iskala oprijem.
Morda se življenje začne z dotikom – pa tudi konča z njim.

Tiste dni sem večkrat šla k njej, ne da bi vedela, kaj naj rečem.
Samo bila sem tam.
V tišini sva pili čaj, ki se je prehladil, preden sva ga spili.
Včasih je pogledala v prazno in rekla:
»Ni prav. Tako sem si je želela.«
In jaz sem samo pokimala.
Ker včasih nobena beseda ne zmore biti dovolj mehka, da ne bi ranila.

Ko sem se vračala domov, sem se ustavila ob trgovini z otroškimi stvarmi.
Za trenutek sem obstala pred izložbo.
Na polici je bila mala siva plišasta zajčica z rožnatimi ušesi.
Pomislila sem, da bi jo kupila.
A potem sem se spomnila – komu?
In šla naprej.

Čez čas je rekla, da je bolje. Da skuša sprejeti.
Da se je začela spet smejati, čeprav samo včasih.
Da si ponavlja, da bo nekoč spet poskusila.

Jaz pa sem vedela, da je v njej ostal dotik.
Tisti nevidni, neizbrisni stik med srcem in srcem, čeprav eno od njiju nikoli ni utripalo zunaj njenega telesa.

Ko sem jo zadnjič obiskala, je iz žepa potegnila majhno leseno srce.
»Naredil mi ga je tvoj brat,« je rekla.
Na njem je bila vrezana črka – začetnica imena, ki sta ga izbrala, še preden sta izvedela novico.
»Da ne pozabiva,« je rekla.

Stopila sem k njej in jo objela.
Tisti objem je bil dolg in tih.
Kot molitev.

In takrat sem razumela: dotik ne pomeni vedno srečanja.
Včasih pomeni spomin.
Včasih pomeni žalovanje.
Včasih pomeni ljubezen, ki ostane, čeprav ni imela časa, da bi postala resničnost.

Tistega večera sem vzela v roke klopčič bele volne.
Z nitjo sem naredila prvi zankasti krog, potem še enega.
Nisem vedela, kaj bom naredila.
Morda odejico.
Morda nekaj čisto drugega.
A vsak gib kvačke je bil tih poklon tistemu, kar je bilo, pa tudi tistemu, kar še pride.

Nit se je drsela skozi prste, mehka in poslušna.
V njej sem čutila mir.
Kot da vsak vbod pomeni en vdih, vsak zavoj eno majhno spravo z življenjem.

Ko sem končala prvi kos, sem ga položila na mizo.
Bela tkanina, majhna, kot za dlan.
Dotaknila sem se je s konicami prstov.

Toplota se je razlila po meni, nežna, znana.
Morda je bil to samo spomin, morda nekaj več.
A tisti trenutek sem vedela:
čeprav te deklice nikoli ne bom držala,
jo bom vedno čutila.
V prstih, v srcu, v vsaki niti, ki sem jo kdaj ustvarila iz ljubezni.

Dotik ostane.
Samo spremeni obliko.

 

21. Ne dotaknem se te, Pija Lucija Kralj, 24 let

Ne želim se te dotakniti,
čeprav bi,
čeprav v mislih
že drsim po tvojem lubju,
kot sapa, ki se izgubi med brazdami spomina.

Tvoj obraz,
listje, ki se v vetru ziblje samo zase.
Dotaknila bi ga,
morda bi na tebi posedela
kot ptica, ki v jeseni še ne ve,
ali naj odleti ali ostane.

Tvoja ptica sem,
ki se te dotakne samo za hip,
da laže sebi,
da zna leteti brez tebe.

Ko pride pomlad,
se vračam v isto vejo,
v isto brazdo svetlobe;
a meni se zdi, da je vse leto zima.

Bojim se te dotakniti,
moje drevo,
ker vem,
ti ostajaš,
jaz pa sem tista, ki zapušča.

Pustim ti, da odvržeš listje,
da te zima razgali do bolečine,
ljubim, kako te boli,
kako pogrešaš ptice, kot sem jaz –
boječe ptice zime.

Želim se te dotakniti,
a ne upam,
bojim se,
da bo smola tvojega lubja
preveč topla,
preveč resnična,
in me ne bo več pustila oditi.

Zbežati.

 

22. Dotik, Mateja Traven, odrasla oseba

kaj govorijo o času prej.

a odgovarja le tišina.