Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo, izobraževanje razpisuje Nagradni literarni natečaj (v obliki pesmi in poezije) na temo DOTIK in sicer v obdobju od 18.08. do 30.11.2025.
Več o natečaju preverite TU.
1. prispevek, Trepet metuljevih kril, Ksenija Šešerko, odrasla oseba
Čutim toploto prvega žarka,
kot lahen trepet metuljevih kril.
Tišina, le tu in tam krik galeba.
Zgodnji ribič sedi na pomolu.
Hraniva se s svežino jutra,
vedoč, da bo prehitro minila.
Še čutim vznemirjenje,
ko stopam ob tebi,
življenjske sokove,
vročino dotika.
Svežino jutra,
toploto poletja,
barve jeseni
bo kmalu zabrisal hlad,
ki bo v led okoval najini telesi.
Globoko pod ledenim oklepom
pa bo zate trepetalo srce –
lahen trepet metuljevih kril.
2. Razmišljanje: Katarina Lango, odrasla oseba
Pišem, kar pomnim. Berem. Rišem. Slikam. Fotografiram. Potujem. Razmišljam. Sem radovedna. Rada odkrivam Slovenijo in tujino. Sama. Z družino. S prijatelji.
Navdahnejo me zanimivi ljudje. Kultura. Znamenitosti. Muzeji. Galerije. Gradovi. Cerkve. Skrivnostna narava. Cvetlice. Drevesa. Travnata preproga.
Vse, kar je okrog mene, se me DOTAKNE.
Dotakne se me misel na ljudi, ki jih ni več, a so hkrati z menoj vsak dan.
Dotakne se me jutro. Zlasti zgodnje. Čarobno. Dan, ki kar vabi, da ga doživimo. Skrivnostni večer. Izmikajoča noč.
Mesec. Leto. Praznik. Dogodek. Vsi letni časi.
Dotik mi pomeni veliko.
Dotakniti se nekoga, ki mi pomeni. In obratno.
Prav tako pobožati sliko, ki se me dotakne. Predmeta, ki me spet na nekaj, nekoga spomni.
Dotakniti se življenja.
3. Dotik, Danica Zlatar, odrasla oseba
Ona se udobno namesti na velikem, z blazinami obloženem kavču. Pogled ji zaplava skozi okno na vrt, na visoko gredo, ki jo čuva velik črn vran, pritrjen na debelo vejo. Čudno, pri tem se ona zave, da ne čuti nobenega hrepenenja po zunanjem svetu. To ni pogled, ki bi zahrepenel skozi okno. Zakaj tudi bi?
Saj črni vran je vedno tam. Stalnica, ki pomirja pogled. Ne uhaja. Ne izmika se njenemu pogledu. Ampak za njim je dolga pot. Z njo. Spomin seže stotine kilometrov daleč proti severu, v Hamburg. Ko se je tam nekoč sprehajala po predelu Altona in občudovala pročelja vrste starih hiš in očarljivo ponosnih stavb. Skoraj na vseh balkonih so sedeli taki veliki črni vrani med barvitimi cvetličnimi koriti in čuvali stanovalce. Njihova črnina je pomirjujoče izstopala. Tudi ona si je zaželela vrana in ga kupila kar v najbližji trgovini.
Pa je ta severni vran potoval z njo do severnega morja. Pozdravljala sta polja vetrnic in se pred neznosnim vetrom skrivala v jame, skopane v pesek. Ona ga je še skrila pod toplo bundo. Nato sta obiskala obmorsko kliniko za poškodovane živali, rešene iz morja: delfine, mrože, tjuljne, morske ptice. Vsa čast reševalcem in skrbnikom teh živali. Po obisku teh veličastnih živali sta si privoščila veliko skodelico čaja z rumom. Obarvalo ji je lička in ogrelo telo. Tak čaj preganja viruse in bacile. Baje pa tudi utaplja žalost. Rum je na morju zakon.
Vstane s kavča in noge jo ob tem kar malo bolijo, kot so jo bolele na sprehodih ob severnem morju. Čeprav tokrat le »v glavi«. Preseli se k zahodnemu oknu hiše, ki gleda na ulico, hiše in gozd nad njimi. Neprijetno jo vznemirja ta pogled. Na ulici je vedno nekdo, ki hiti, pa avti, poštar, kombiji za dostavo kruha. Vse vrvi od premikanja sem in tja. Na srečo je tudi tu njen stalni varuh. To je južni črni vran, ki je z njo pripotoval z morja, iz Barbarige.
Ko je tako nekoč pogledovala po stojnicah, je na eni opazila že malce zaprašenega črnega vrana. Morske turiste so pač bolj zanimale druge stvari: slamniki, očala, plastični obroči in nešteto drugih nepotrebnih reči, ki so pa tam postale nujno potrebne. Pa je takoj kupila še enega vrana. Ta je doma pritrjen na brajde ob hiši. In če ga je hvaležno hotela pozdraviti, je morala, na srečo, dvigniti pogled do vrana in s tem do čudovitih krošenj dreves nad ulico in naseljem. Tudi drevesa so bile ljube stalnice, sicer z leti nekoliko spremenjene. Še posebej ena krošnja v obliki ovčke je pridobivala podobo modrega veličastnega volka. Kadar je zapihal veter, se je zdelo, kot da ji maha z repom.
Spet se je vrnil spomin. Takrat sta se z južnim vranom napotila na pot proti stari Barbarigi, kjer sta občudovala ostanke dva tisoč let stare rimske oljarne. Vran je radovedno kukal iz nahrbtnika in ona je veselo pogledovala k njemu in se pogovarjala z njim. Hodila sta skozi gosto nasajene nasade oljk. Spoštljivo sta jih pozdravljala in jim zavidala njihovo junaštvo, saj so kljubovale vetrovom, burji, dežnim nalivom in nič jim ni prišlo do živega. Zdaj je pomahala južnemu vranu na brajdah in kar malo se je predramil hladen piš vetra iz stare Barbarige.
Spomin je še kar živel in jo spomnil, kako se je nazaj grede na poti spotaknila ob lastne vezalke, malomarno zavezane, in telebnila na tla. Nahrbtnik z vranom je zdrsnil po strani na tla in njena glava je pristala na vranu namesto na ostrem kamenju. Konec dober, vse dobro.
Prebudi se v sedanjost. Po cesti pridrvi avto in ona se vrne k severnemu vranu. Tudi njemu pomaha in sede za računalnik. Odpira okna na njem in se sprehodi po novicah. Najprej iz kulture, poslušala je pogovor z njej malo znanim pesnikom. Potem je odpirala še druga okna glede na trenutno razpoloženje in navdih.
Njeno raziskovanje in pomenkovanje prekine hišni zvonec. Kar strese jo, saj je izrecno naročila, da pico dostavijo na mizico pred vrati. Dostavljalec ji razloži, da je nakazala premalo na račun. Pica se je podražila.
Zajame jo panika. Mora odpreti vrata! Zmanjka ji zraka, srce ji noro bije. Zbere vse moči in za špranjo odpre vrata ter pomoli skoznjo kartico. Dostavljalec, mladenič, ji razloži, da sprejemajo le gotovino. Ona se podviza v kuhinjo po denarnico, ko zasliši tik za sabo: «Joj, gospa, ampak zakaj ne odprete okna? Zunaj je toplo sonce in svež zrak nujno potrebujete. Nekam zatohlo je tukaj, oprostite.«
Ona je, se je zdelo, nezavedno kimala, pomolila prijaznemu mladeniču denar in ga usmerjala k na pol odprtim vratom. Še dobro, da je bilo nekaj v denarnici, saj že dolgo ni kupovala neposredno. Ujela je začuden, narazumevajoč pogled.
Preden je dokončno zaprla vrata, je občutila, da skoznje prihaja vabljiv vonj. Ne zna ga dobro opisati: kot vonj po najžlahtnejšem zelenju, zdravju, svežini, svetlobi.
V glavi ji završi, bliska se ji pred očmi, skoraj se onesvesti od preobilice lepega. Nekje v skritem kotičku duše pa prepozna najdragocenejši vonj vseh vonjev: vonj po svobodi.
In takrat jo prešine drobna misel, ki prerase v željo in upanje po uresničitvi. »Draga moja, severni in južni vran, kmalu vaju obiščem in hvaležno pobožam. Zares. V živo. S svojima rokama.«
4. Dotik nežnosti, Barbara Kopač, odrasla oseba
Dotik.
Njegov.
Občutek, ko nežno drsi vzdolž mojega telesa.
Bolečina jenja, občutek pristne sreče se krepi.
Misli mi vseskozi uhajajo k tisti noči.
Nežni poljubi so pustili sledi, ki ne zbledijo.
Ljubkovanje je pustilo odtise, ki se ne izbrišejo.
Vonj njegove kože se je vpil v moje pore.
Še danes ga čutim ob sebi, okušam njegove ustnice, vonjam njegovo dišavo.
Ko se je z golim telesom prislonil obme, me objel in poljubil na vrat, je moje telo preplavila toplina, kakršne nisem bila vajena.
Ko me je nežno pobožal po licu in me pogledal v oči, nisem čutila le njegovega pogleda. Dobila sem vpogled v njegovo dušo.
Šele ko je svoje ustnice prislonil na moje, sem občutila, kaj pomeni biti ljubljen. Kaj pomeni biti zaželen in ljubljen.
Z nasmehom me je znal vedno očarati, z dotikom vedno raznežiti, z iskrenim pogledom vedno razorožiti.
Kje se je izgubila tista nežnost?
Kam je odtavala njegova iskrenost?
Komu je sedaj namenjen njegov nasmeh?
Vprašujem se, ali mu je bilo v resnici mar.
Je tudi sam gledal na najino vez kot nekaj globljega, ne zgolj bežen dotik?
Se je tudi sam kdaj spomnil na poglede, ki sva si jih delila, nežnosti, ki sva si jih izmenjala, strasti, ki sva jih gradila, in pomislil na kaj več kot mimobežno poznanstvo?
Dotik.
Njegov.
Pogrešam ga.
Njegovo bližino in pristno nrav.
Manjka mi njegova nežna moškost, ki jo je dandanes tako težko najti.
Čutim potrebo po njegovi moški nežnosti, ki je nekaj, o čemer vsaka ženska sanja, a le redko tudi doživi.
Pogrešam njegovo živahnost in umirjeno razgibanost.
Nasprotja, ki se krešejo v njem in jih sam v resnici pooseblja, so nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli izkusila.
Hkrati pa sta ga strah in dvom vedno utesnjevala.
Zato je najbrž odšel.
Stopiti iz cone ugodja ni lahko, še manj enostavno.
Pa sama o tem nisem pomišljala niti za trenutek.
Utrip njegovega srca, ki se je hipoma uskladilo z mojim, je bil zame dovolj.
Ne potrebujem drugega.
Pa vendar sem ostala sama.
Moja brezmejna ljubezen ni bila dovolj.
Negotovosti so ga zvabile na svojo stran.
Ujeta sem v viharnem toku besed, misli, znanih in nepoznanih zvokov ter podob, ki mi bliskovito kazijo do nedavnega jasno sliko najinega odnosa.
Kje si, dragi moj?
Razmišljaš o meni?
Ti misli kdaj uidejo k zgodbi, ki sva jo začela pisati?
Se kdaj vprašuješ, kam bi lahko peljala?
Toliko vprašanj imam, toliko nenaslovljenih dvomov, ki se najbrž ne bodo razblinili, vsaj ne kmalu.
Tema postopoma prekriva žareče sonce, dežne kaplje počasi, a vztrajno brišejo spomin nate. A ga v resnici krepijo.
Kako lahko tako močna nasprotja obstajajo tudi izven tebe?
Bolečina ostaja, čeprav v resnici ni prava bolečina.
Je nekakšna silovita energija, ki veje iz moje biti in kriči po tebi.
Življenje teče dalje.
Barvito, slikovito, prepolno ljubezni.
A ne tvoje.
To pogrešam.
Želim se vrniti v čas, ko je bilo vse preprosteje.
Tvoji dotiki, poljubi, objemi zagotovoljeni.
Tvoja ljubezen brezpogojna.
Želim se vrniti v izgubljene trenutke, ko sva si priznala, kaj čutiva.
Ko sva si upala izraziti, kaj si pomeniva.
Vse.
Ko sva si pomenila vse.
Dotik.
Tvoj.
Še vedno ga pogrešam.
Pogrešam tebe.
Še vedno te vidim v vsakem jutru, v vsaki dežni kaplji, v vsaki meglici, v vsaki snežinki.
Tvoj dotik zame ni predstavljal zgolj telesnega.
Pooseblja je tudi oziroma predvsem čustveno bližino.
Tvoj poljub ni pomenil le dejanskega poljuba.
Predstavljal je čustveno povezavo, ki sva jo uspela stkati.
V tvojem objemu nisem občutila le dejanske, marveč tudi čustveno varnost.
Zato ga pogrešam.
Tvoj dotik namreč.
5. Navdih, Zoja Lukman 8.A, 13 let, 8.a, OŠ Markovci, mentorica Doroteja Kostanjevec
Dotik noči izbrisal še zadnje je sledi.
In glas v temi,
postal je tih spomin,
na dni,
ko se vse preprosto zdi.
Srce nori,
moj um trpi,
glas v meni
pa molči.
Ker dotikov nežnih si želi.
Veter tiho šepeta,
dotikov svojih mi ne da.
In sonce boža mojo dlan,
kako želim si srečen dan.
Narava polna barv je,
z dotiki duša reši se.
Srce pomiri njen navdih,
um napolni vsak njen vzdih.
6. Tam daleč, Lilijana Homovec, odrasla oseba
Nekje na robu preteklosti
stoji hiša na soncu.
Na mizi ob oknu cvetijo dotiki.
Iz lonca na pultu kipijo besede.
Pod odejo na kavču so topli objemi.
Pot do hiše se je zdavnaj zarasla.
Dolgo tega, ko je bila še široka,
gladka in uhojena,
sva miže stopala po njej,
se potapljala v dotike,
grela ob besedah
in prebujala v objemih.
Zdaj od daleč pogledujem
skozi trnje proti oknom,
ki se kopajo v soncu.
Sredi vrta Apolon igra svojo liro.
Hrepenenje in želja ne prideta do mojih nog.
7. DOTIK ŽIVOSTI, Nada Vauda Prijatelj, 80+
Tako prijetno mi je,
da kar obsedim in vpijam žarke,
ki se radostno razdajajo
s toploto in dotikom.
Veselim se jih.
Hvaležna sem jim.
Kako so jih veseli šele tisti,
ki jih je zapustil vid,
in jim je ostal samo dotik!
Imajo koga,
ki se jih toplo dotakne zvečer,
ko gredo sončni žarki spat?
Ali se dotikajo svojih rok
le s svojo dlanjo
in jim mora biti to dovolj?
Karkoli občutimo, zaznamo,
je življenje, je živost, je navdih
za misli in doživljanje sedanjosti.
Vemo, da smo.
Tudi če se samo še spominjamo,
je to življenje naše, dragoceno.
Vsaka celica, vsaka misel
je člen v neskončnosti vesolja,
ki z vsem tvori vse.
Obsedela sem v prijetnem dnevu.
A treba bo iti naprej.
Kdo je že rekel,
da se vse premika?
Ni pomembno.
Jaz se bom zdaj
prav gotovo premaknila.
8. Sanje, black_rose, 40 let
V flaneli vesolja
mesec nosi
temo čez ramo.
Zvezde strežejo lesket.
Na moj jezik se useda tvoja slina.
Moja koža živi v tvojih dlaneh.