O poetičnem ustvarjanju Lojzeta Krakarja smo v našem mediju Ventilator besed že pisali.
Peter Kolšek (Lojze Krakar: Ob poti rastem in sem poln prahu, 2006) je zapisal: Krakarjeva poezija je sodelovala pri vseh pomembnih razvojnih fazah povojnega pesništva, pri tem pa se v polarizaciji med tradicijo in modernizmom ni trdovratno oklepala ne ene in ne druge strani. Rečemo nekoliko natančneje: "Krakarjev pesniški slog je ostal na strani klasično jasnega sporočila, ki pa ga je znal dosegati tudi z nekaterimi modernističnimi jezikovnimi prijemi. Kakor v zadevah duha je bil Krakar nemirni iskalec tudi na področju pesniškega izraza."
Nekaj pesmi za današnji dan velikega pesnika Lojzeta Krakarja:
JUTRO
Ne išči biserov, stresi
v prgišče tiste s trave
in zmoli k sinjemu jutru,
ki jih rodilo je, ave.
Pozabi na zvezde, edino
sonce bo ves dan s tabo,
napiši na cvetni listek
besedo v njegovo hvalo.
Zvonik, ki vso noč je željno
s teboj čakal dan, da vzide,
pa deni na ramo kot lestev,
po kateri v nebo se pride.
OREL
Pomlad je orel s srebrom pod krili.
Jesen je vrabček z zlatom pod krili.
Srebro je že zdavnaj daleč v prepadu.
Zlato je vse bliže v večerni strani.
Orel je nosil smrt pod krili.
Vrabčka greje življenje pod krili.
RUMENI TOPOLI, ZARISANI
na pepelnato ozadje jeseni –
predzarja zime.
Utrujeni konji na poti
in voz, ki se več ne mudi mu nikamor –
trudnost pred praznikom.
Prezgodnji večer pri ognjišču
in dim, ki izvablja solze pekoče –
predtema večnega.
(Lojze Krakar: Ob poti rastem in sem poln prahu, Založba Mladinska knjiga, 2006)
