Ventilator besed, spletna revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje organizira fotografsko-literarni natečaj na temo POLETJE PRIHAJA, POLETJE JE TU!; in sicer v obdobju od 1.6.2026 do 15.9.2026.
Fotografsko-literarni natečaj je namenjen mladostnikom in odraslim osebam, in sicer od 14. leta naprej. Lahko se izrazite skozi fotografsko ali besedno umetnost.
Več o natečaju preverite TU!
1. fotografski prispevek, POLETJE, avtorica: Barbara Kopač, odrasla oseba
2. literarni prispevek, Geometrija diha, Barbara Kopač, odrasla oseba
Sončni žarki so se lomili ob stiku z veličastno, prozorno kupolo starega rastlinjaka, ki je stal pozabljen nekje sredi zapuščenega sredozemskega nasada oljk in divjih fig. Vonj po razgretem steklu, suhi zemlji in sladkem pridihu dozorelih plodov je bil tako gost, da se ga je dalo skoraj otipati.
Zunaj je svet utripal v vročini, v varnem zavetju kupole pa je čas obstal. Vse je bilo odeto v zlato meglico, ki je plesala v zraku kot drobni utrinki izgubljenih trenutkov.
Sedela je na sredi prostora, na starem lesenem zaboju, in opazovala, kako se svetloba igra z njenimi prsti. Okoli nje so se v divji ples poganjale vzpenjavke, ki so skozi razpoke v steklu hitele proti nebu. Nobenega šumenja morja, nobenega trušča počitniških množic, nobenega kavarniškega vrveža, le popolna, skoraj posvečena tišina poletnega popoldneva, ki jo je občasno prekinil le brenčeč let kakšnega osamljenega čmrlja.
Bila je sama, a v tej samoti ni bilo čutiti nobene teže. Poletje je bilo tu, v svoji najbolj surovi in hkrati najnežnejši obliki. Bil je tisti pravi, neponovljiv trenutek, ko dan postane tako vroč, da se zdi, kot da se svet vdaja soncu, ko vsak vdih prinese vonj po utrujeni travi in vročem kamenju. Pa vendar se je v vročem zatočišču njeno srce umirilo.
Zaprla je oči. V tej tišini je nenadoma začutila pristen utrip poletja – ne kot zunanjo silo, temveč kot nekaj, kar izvira iz nje same. Kot da bi se vsi pretekli občutki zavrnitve, vsa tista nevidna teža, ki jo je nosila s seboj, v tej vročini preprosto raztopili. Rastlinjak je bil njeno pribežališče, njen osebni prostor med nebom in zemljo, kjer ni bilo pričakovanj, kjer ni bilo ocenjevanj, le tiha prisotnost življenja, ki je počasi polnila njeno dušo.
Ko je odprla oči, je zagledala majhnega metulja v bledo modrem odtenku, ki je pristal na listu fige tik ob njej. Njegova krila so komaj opazno trepetala. V tistem trenutku se ji je zazdelo, da jo razume: poletje ni le letni čas, je stanje duha. Je zmožnost, da si dovoliš biti popolnoma tukaj, s srcem, umom in telesom, v tej naporni, a vendarle poživljajoči vročini, v tej kipeči lepoti, ne da bi karkoli iskal ali kogarkoli pričakoval.
Zazrla se je v mogočno zeleno krošnjo fige nad seboj, kjer so se v senci skrivali težki, vijoličasti sadeži, polni sladkobe. Nenadoma se ji je na obrazu zarisal nasmešek – ne tisti, ki ga je nekoč nosila kot masko za druge, ampak pristen, tih nasmešek notranje pomirjenosti. Začutila je tisto nenavadno, neznosno lahkost bivanja; tisti manjkajoči košček, ki ga je tako dolgo iskala zunaj sebe, pa je ta ves čas mirno ždel v tišini njenega srca. Končno je bila doma.
Vstala je, si z oblačil obrisala prah in stopila do vrat, ki so se komajda še držala na tečajih, ob odpiranju in zapiranju pa so vneto naznanjala prihod oziroma odhod. Ko bi rastlinjak ne tičal v tej svoji osami, bi njen obisk težko ostal neopažen.
Ko je stopila ven, se je pred njenimi očmi odprl pogled na neskončen zelen labirint, v katerem so se skrivale poti, za katere še sama ni vedela, kam vodijo. A tokrat je bilo pomembno le to, da je korakala lahkotno, s srcem, odprtim za vse, kar prinaša tisti neponovljivi, vroč in dišeč poletni duh. Vse ostalo jo bo že našlo, ko bo čas za to.
