Ventilator besed, spletna revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje organizira fotografsko-literarni natečaj na temo POLETJE PRIHAJA, POLETJE JE TU!; in sicer v obdobju od 1.6.2026 do 15.9.2026.
Fotografsko-literarni natečaj je namenjen mladostnikom in odraslim osebam, in sicer od 14. leta naprej. Lahko se izrazite skozi fotografsko ali besedno umetnost.
Več o natečaju preverite TU!
1. fotografski prispevek, POLETJE, avtorica: Barbara Kopač, odrasla oseba
2. literarni prispevek, Geometrija diha, Barbara Kopač, odrasla oseba
Sončni žarki so se lomili ob stiku z veličastno, prozorno kupolo starega rastlinjaka, ki je stal pozabljen nekje sredi zapuščenega sredozemskega nasada oljk in divjih fig. Vonj po razgretem steklu, suhi zemlji in sladkem pridihu dozorelih plodov je bil tako gost, da se ga je dalo skoraj otipati.
Zunaj je svet utripal v vročini, v varnem zavetju kupole pa je čas obstal. Vse je bilo odeto v zlato meglico, ki je plesala v zraku kot drobni utrinki izgubljenih trenutkov.
Sedela je na sredi prostora, na starem lesenem zaboju, in opazovala, kako se svetloba igra z njenimi prsti. Okoli nje so se v divji ples poganjale vzpenjavke, ki so skozi razpoke v steklu hitele proti nebu. Nobenega šumenja morja, nobenega trušča počitniških množic, nobenega kavarniškega vrveža, le popolna, skoraj posvečena tišina poletnega popoldneva, ki jo je občasno prekinil le brenčeč let kakšnega osamljenega čmrlja.
Bila je sama, a v tej samoti ni bilo čutiti nobene teže. Poletje je bilo tu, v svoji najbolj surovi in hkrati najnežnejši obliki. Bil je tisti pravi, neponovljiv trenutek, ko dan postane tako vroč, da se zdi, kot da se svet vdaja soncu, ko vsak vdih prinese vonj po utrujeni travi in vročem kamenju. Pa vendar se je v vročem zatočišču njeno srce umirilo.
Zaprla je oči. V tej tišini je nenadoma začutila pristen utrip poletja – ne kot zunanjo silo, temveč kot nekaj, kar izvira iz nje same. Kot da bi se vsi pretekli občutki zavrnitve, vsa tista nevidna teža, ki jo je nosila s seboj, v tej vročini preprosto raztopili. Rastlinjak je bil njeno pribežališče, njen osebni prostor med nebom in zemljo, kjer ni bilo pričakovanj, kjer ni bilo ocenjevanj, le tiha prisotnost življenja, ki je počasi polnila njeno dušo.
Ko je odprla oči, je zagledala majhnega metulja v bledo modrem odtenku, ki je pristal na listu fige tik ob njej. Njegova krila so komaj opazno trepetala. V tistem trenutku se ji je zazdelo, da jo razume: poletje ni le letni čas, je stanje duha. Je zmožnost, da si dovoliš biti popolnoma tukaj, s srcem, umom in telesom, v tej naporni, a vendarle poživljajoči vročini, v tej kipeči lepoti, ne da bi karkoli iskal ali kogarkoli pričakoval.
Zazrla se je v mogočno zeleno krošnjo fige nad seboj, kjer so se v senci skrivali težki, vijoličasti sadeži, polni sladkobe. Nenadoma se ji je na obrazu zarisal nasmešek – ne tisti, ki ga je nekoč nosila kot masko za druge, ampak pristen, tih nasmešek notranje pomirjenosti. Začutila je tisto nenavadno, neznosno lahkost bivanja; tisti manjkajoči košček, ki ga je tako dolgo iskala zunaj sebe, pa je ta ves čas mirno ždel v tišini njenega srca. Končno je bila doma.
Vstala je, si z oblačil obrisala prah in stopila do vrat, ki so se komajda še držala na tečajih, ob odpiranju in zapiranju pa so vneto naznanjala prihod oziroma odhod. Ko bi rastlinjak ne tičal v tej svoji osami, bi njen obisk težko ostal neopažen.
Ko je stopila ven, se je pred njenimi očmi odprl pogled na neskončen zelen labirint, v katerem so se skrivale poti, za katere še sama ni vedela, kam vodijo. A tokrat je bilo pomembno le to, da je korakala lahkotno, s srcem, odprtim za vse, kar prinaša tisti neponovljivi, vroč in dišeč poletni duh. Vse ostalo jo bo že našlo, ko bo čas za to.
3. literarni prispevek, Galebja vas. Avtorica Daniela Povše, odrasla oseba
V galebji vasi,
kjer se kamp nahaja,
otrok že zjutraj v kopalkah,
na plaži,
školjke na vrh mivkastega
gradu postavlja.
S čolni ribiči,
že zjutraj se odpravijo
ribe in rakovice lovit,
na koncu ulova niso samo ribe
v košarah,
je tudi velika hobotnica,
ki med rakovicami in ribami plava.
3. literarni prispevek, Avtorica Margerita Lango, odrasla oseba
V nežni poletni noči se me dotakneš.
Pokloniš mi svoje verze.
Napočilo je sveže jutro.
(Margerita Lango)
4. fotografski prispevek, POLETJE, avtorica: Maja Drolec, odrasla oseba
5. literarni prispevek, Poletje prihaja, poletje je tu, avtorica Tina Lasnik, 30 let
Počasi smo že nekaj časa vsi na tebe čakali,
da se bomo lahko odpočili, in kdaj pa kdaj tudi kaj prespali.
Da bomo ljubezen okoli nosili, se z vodnimi igrami sprostili.
Da nam bodo kopalke in brisača, edina oprema,
pa seveda sončna krema, da ne bo kakšnega problema.
Poletje, končno si se nam prikazalo,
in nam veliko novega upanja dalo.
Glave bodo malo na obveznosti pozabile,
in se bodo v senci, s sladoledom in pijačo napojile.
Nasmehi se bodo vrnili na vsaka lica,
in naučili se bomo, kako se znebiti kakšnega nepomembnega klica.
Iz resnih odraslih oseb, se bomo za kratek čas, v otroško igro vrnili,
saj si bodo to naši otroci res zapomnili.
In bodimo veseli, da bomo lahko še kakšno krasno poletje imeli.
6. fotografski prispevek, POLETJE, avtorica: Majda Arhnauer Subašič, odrasla oseba
7. literarni prispevek, Med peskom in nebom, Majda Arhnauer Subašič, odrasla oseba
Večer je legal na puščavo kot preproga žarečih barv, ki so se prelivale druga v drugo. Ozračje je bilo tiho, skoraj negibno, kot da se je svet za trenutek ustavil v pričakovanju nevidnega premika, ki ga začutiš, še preden ga lahko poimenuješ.
Ko se je stemnilo, so se na temno modrino neba druga za drugo nizale zvezde. Prizor je spominjal na odstirajočo se tančico, ki prekriva globino. Kot začarana sem se potopila vanjo. Sedela sem na preprogi in kot nekje iz daljave so do mojih ušes prihajali živahni glasovi, ki so se prepletali z zvenom kovinskih skodelic. Sveži vonj močnega metinega čaja se je mešal s čutnim vonjem bosvelije, ki je prihajal iz beduinskega šotora. Začutila sem se kot drobec vesolja, ujet med toplim peskom in hladnim nebom. Spreletel me je občutek, da sem nekoč že poznala to nebo in razumela govorico zvezd.
Glas vodnika je prekinil mojo zamaknjenost: »… Sirij, ki je bil za Egipt vedno več kot le ena od zvezd. Bil je znak prihajajočih poplav Nila, ki so namočile bregove in z dobro letino prinesle obilje. Ko se je pojavil, je prišlo novo leto in z njim ponovno rojstvo ter novo življenje.«
Njegov glas zvenel spoštljivo, skoraj slovesno.
Ponovno sem se zazrla v nebo. Nad nami je žarel Sirij s svojo ostro, belo svetlobo.
Zazdelo se mi je, kot da se nekaj v moji notranjosti razpira. Kot spomin, ki se dvigne, ne da bi ga poklicala. Kot dotik nečesa, kar je bilo nekoč moje, pa se je razblinilo v času. Za trenutek sem zaprla oči …
… in pred seboj zagledala kamnite stene templja, iz katerih je puhtela vročina. Hieroglife, ki so žareli v svetlobi bakel. Sence ljudi, ki so ob mrmrajočem enoličnem spevu nosili daritve. Vonj kadila, visečega v zraku. V duhu se je pred menoj pojavila ženska bakrene polti, stoječa pred kamnito mizo, obdano z reliefi bogov in simboli življenja. Njene roke so bile dvignjene, oči pa uprte v zvezdo, ki je prinašala upanje. Zazdelo se mi je, kot bi se za nekaj trenutkov spojila s to neznanko iz nekega drugega veka.
Prizor se je razblinjal. Zdelo se mi je, da lebdim na ločnici dveh svetov. Morda je bil le privid. Ali pa dar noči, ki je dovolila, da se starodavni spomini dvignejo na površje.
S težavo sem odprla oči. Pred menoj je stal beduin s prijaznim nasmeškom in mi ponudil sladico. Šele ko sem zagrizla vanjo, sem ponovno začutila svojo prisotnost tukaj in zdaj.
Ko smo naslednje jutro zapuščali puščavo, je Sirij izginil v svetlobi dneva, brez sledu, kot da ga nikoli ni bilo. Le sled v meni je ostala. In spoznanje, da človek ne potuje po svetu le zato, da bi odkrival nove kraje. Išče tudi sebe. Mnogokrat tiste dele svoje biti, ki jih je potisnil v globine ali jih je prekril prah časa.
8. literarni prispevek, Poletna pesem, Maja Drolec, odrasla oseba
Julijsko sonce zlati moj svet.
In morje.
Odsev biserov na vodni gladini,
kot jata ptic,
in tisoč majhnih nežnosti.
Spet sva mlada v srcu,
duša, ki sije,
telo, ki se čuti,
violine igrajo v mojem srcu … kot orkester.
Gledaš moje bisere v očeh,
vedno znova,
tisoč majhnih nežnosti.
9. fotografski prispevek, Sončni zahod, Ida Zupan
10. literarni prispevek, Piš poletnega vetra, Damjana Kaučič, odrasla oseba
Piš poletnega vetra
mi kuštra lase
nagajivo
prišepetava
svitajo se
slikovita
potovanja
če si upaš
upaš nadeti
opuščena
krila
upaš vnovič
poleteti
11. fotografski prispevek, Origami ladjica, Meri Tišlet, 68 let
12. literarni prispevek, Deset dni modrine, Silva Batič Rožman, 69 let
»Samo tega mi še manjka.«
Stala sem sredi vrta s cevjo za zalivanje v roki. Pritisnila sem na gumb. Nič. Še enkrat. Nič. Pipa je bila vendar odprta.
Z žalostjo sem pogledala v jasno nebo. Brez enega samega oblačka. Vročina je vztrajala že ves teden in tudi noči niso prinesle pravega olajšanja. Zdelo se mi je, kot da je sonce vzelo vrt za svojega talca. Mlada drevesa so povešala liste, črni ribez se je upognil pod težo suše, zelenjava pa je bila uvela in krhka, kot da ji je življenje odtekalo po steblih v zemljo.
Kaj, če je voda preprosto poniknila?
Za hip me je stisnilo pri srcu.
In prav v tistem trenutku sem se zbudila.
Tema. Tišina. Nekaj sekund nisem vedela, kje sem. Potem sem zaslišala enakomerno brnenje klimatske naprave. Z roko sem segla po rjuhi in se spomnila.
Izola. Morje. Moj poletni odklop.
Toda sanje niso odšle. Še vedno sem v dlani čutila cev. Še vedno sem videla suho zemljo, povešene liste in prazno cev.
Morje bo ostalo. Morda ga bo nekoč celo preveč.
Začelo se je šele daniti. Lahko si privoščim še nekaj jutranje lenobe.
Moje poletje se začne vsako leto tretji teden v juniju. Za deset dni odidem v Izolo, v kraj, ki ga poznam skoraj tako dobro kot svoj dom. Prav zato se tam lahko odklopim skoraj v trenutku. Ne iščem novih ulic ali skritih kotičkov, vse sem že odkrila. Vem, kje se zjutraj najprej pokaže sonce, kje je morje najbolj mirno in s katerega mesta lahko zvečer najdlje opazujem zahod.
Samo pridem, skrbi odrinem vstran. Z leti sem spoznala, da tudi telo in duša potrebujeta čas, ko jima ni treba nikamor hiteti in ničesar doseči. Prepustim se morski idili. Umirim se in v meni se znova vzpostavlja ravnovesje. Vsaj tako si domišljam.
Pogled mi obstane na modrih površinah. Nad menoj nebo, pred menoj morje – in med njima ničesar, kar bi me zadržalo. Modra se razliva čez vse, kar vidim, kakor da je svet za nekaj dni pozabil na druge barve. Zleknem se na ležalnik in pustim, da me zaziba šumenje morja.
Valovi so včasih tihi in nežni. Priplazijo se do obale, jo oplazijo in se umaknejo, kakor da bi si v zadnjem hipu premislili. Pa vendar se vedno znova vrnejo. Morda bi morali biti tudi ljudje kdaj takšni – za trenutek odstopiti, pustiti mislim, da se umirijo, in se šele potem vrniti. Ne zato, da bi odnehali, ampak da bi lažje našli pot naprej.
Sedim in poslušam. Kot bi mi morje nekaj pripovedovalo, jaz pa prvič po dolgem času samo molčim. Mir se počasi naseli vame, vse do zadnje celice.
Šele po nekaj dneh me začne vleči med ljudi. Nekatere srečujem že leta, saj prihajamo vedno ob istem času. Počasi se iz naključnih srečanj rojevajo poznanstva, iz njih pa tudi prava prijateljstva.
Klepetamo o vsem mogočem – ob kavi ali na sprehodu, ko se ustavljamo ob razkošnih oleandrih. Včasih sedimo v katerem od lokalov, pijemo svojo pijačo in samo poslušamo znano glasbo. Nič posebnega se ne zgodi, pa vendar so ti trenutki polni. Ure postajajo daljše, večeri počasnejši.
Nekega dne mi sivolasi, še vedno vitalni gospod z rahlo kretnjo nakaže, naj vstopim prva. Ko se mu zahvalim s pogledom, mi reče:
»Tako lep nasmeh imate. Gotovo ste srečni.«
Za hip obstanem. Njegove besede so preproste, a se me dotaknejo.
»Hvala za kompliment,« mu rečem. »Življenje si poskušam urediti tako, da mi je lepo.«
Naslednji dan ga povabimo, naj se nam pridruži. Kar tako, brez posebnega razloga. Kot da bi se že poznali dlje, kot se v resnici.
Popoldan sedim ob morju s knjigo Bližina na recept Helene Šuklje v rokah. Berem, pa vendar mi pogled vedno znova uide čez rob strani. Sonce polzi po gladini, škržati vztrajajo v svojem enakomernem petju in zdi se, da je vse okoli mene za odtenek počasnejše.
Razmišljam o drobnih stvareh. Včasih je dovolj že nasmeh. Majhna gesta. Nekdo, ki ti odpre vrata in naredi prostor, da stopiš prvi.
In pridejo dnevi, ko si želim le tišino.
Odpravim se po pomolu proti svetilniku. Ob njem se lahno pozibavajo ribiške barke. V zraku je vonj po ribah, soli in vročini. V daljavi se prižigajo prve luči. Morje je skoraj negibno.
Sedem na eno od skal, ki varujejo pomol pred razburkanim morjem.
In me ustavi. Ne morje. Spomin.
Tu sva sedela z možem skoraj vsak večer. Dolgo. Včasih brez besed. Samo gledala sva, kako se dan počasi poslavlja.
Nebo je najprej zažarelo v zlatu, potem se je prelilo v rožnato in nazadnje potonilo v globoko modrino.
Danes sedim sama.
Gledam morje, poslušam njegovo enakomerno dihanje in pustim, da mi veter boža obraz.
Potem ga nenadoma začutim ob sebi. Občutek je tako resničen, da se ne upam premakniti. Ne obrnem glave. Samo sedim. Kot nekoč.
Toplo mi je pri srcu. Ne boli. Za trenutek se čas ustavi in spet nisem sama.
Takrat se spomnim, kako je nekoč rekel, da bi morale moje zgodbe zaživeti med platnicami.
Pomislim na ljudi, ki so za nekaj časa stopili v najino življenje, na njihove glasove, obraze, na drobce njihovih usod, ki jih čas ni uspel odnesti.
Nekateri glasovi so že utihnili. Nekateri obrazi zbledeli. Zgodbe pa so ostale.
»Avgusta bom začela,« si rečem.
Za trenutek še sedim in strmim v rahlo valujočo gladino.
Potem se na obzorju pojavi temna lisa in se hitro širi. Veter zatrese liste ob poti, barke se zazibljejo močneje. Modrina se umakne svinčeni sivini. Morje izgubi svoj mir.
Vstanem in naredim nekaj korakov proti hotelu.
Prvi sunek vetra me skoraj odnese nazaj. Valovi udarjajo ob pomol in se razbijejo v belo peno. Morje, ki je bilo pred nekaj minutami skoraj negibno, zdaj besni.
Gledam ga. Veter mi kuštra lase. Debele kaplje začnejo bobneti po kamnu. Ne umaknem se, čeprav sem že skoraj premočena. Nakar se v skalo zaleti visok val in me s hladnim pršem poškropi še po obrazu.
Za trenutek zaprem oči. V temi se mi prikaže moj vrt in prazna pipa. Morda danes dežuje tudi tam.
V Izoli se kmalu vse umiri. Pločniki so čistejši in za odtenek hladnejši. Ko pogledam okoli sebe, je videti, kot da se ni zgodilo nič. Le v meni ostane nekaj, kar dež ni mogel sprati.
Doma me pričaka ista vročina, ki še vedno ne popušča. Zemlja je suha, listi povešeni, drevesa utrujena od vročega poletja.
Pogledam v nebo. Nič ne bo.
Spomnim se članka, ki sem ga pred kratkim prebrala o vodi, ki jo potrebujejo strežniki umetne inteligence, da se ne pregrejejo. Takrat sem podatek samo prebrala in šla naprej. Zdaj, sredi suhega vrta, zveni drugače.
Morda vodo zares opazimo šele takrat, ko je začne primanjkovati.
Umetno inteligenco bi lahko vprašala:
»Kako naj rešim črni ribez? Suša ga je že skoraj premagala.«
»Zalivajte ga.«
»Vem.«
Primem cev in odprem pipo.
Voda priteče. Suha prst jo požira. Listi se skoraj neopazno dvignejo.
Stojim in gledam. Nič velikega se ne zgodi. Samo voda teče in zemlja jo sprejema.
In takrat pomislim na zgodbe.
Lani sem napisala Kepico sladoleda. Nastala je po smrti našega počitniškega prijatelja, človeka, ki je vedel, da odhaja, in mi je zaupal svojo zadnjo željo.
Izpolnila sem jo. Njegov glas je utihnil, njegova zgodba pa je ostala.
Morda so tudi zgodbe kot voda. Ko jih enkrat spustimo iz sebe, poiščejo svojo pot. Tečejo naprej, od človeka do človeka.
S pogledom objamem vrt. Oživel je. Oddahnem si.
Še vedno držim cev v roki, a misli mi že odtavajo k morju – k njegovemu šumenju, neskončni modrini in tihi moči, ki me vedno znova napolni z življenjsko energijo. Ničesar mi ni treba storiti. Samo ostati tam. Biti.
Sedem za računalnik in odprem mapo z zgodbami.
In začnem.
13. fotografski prispevek, Med morjem in nočjo – na poti v novo doživetje, Sašo Dreven, odrasla oseba
