Drage bralke, dragi bralci, o Lojzetu Krakarju in njegovi ustvarjalnosti smo v našem mediju že večkrat pisali.
Za današnji dan nekaj njegovih pesmi. Katere njegove pesmi vi poznate, drage bralke, dragi bralci? Razmišljanja o njegovem ustvarjanju in poeziji nam lahko pošljete na [email protected] do 31.5.2016. Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed.
Lojze Krakar: Za dobro žetev
Izbriši, sonce, tisto temno misel s čela,
naj upanje spet zadiši kot v peči kruh,
saj se še revna muha bi brez njega
težko sprijaznila z usodo muh.
Umrite, mrtvi, in s seboj vzemite
pomladni med, poletnih trav roso,
nam pa po vseh teh vihrah dovolite
požeti vsaj to ajdo in proso.
Lojze Krakar: V vzponu mladosti
Vse, kar kipi mi v duši, bom v naš svet
kot jutro sonce med ljudi razdal,
saj čas me z njimi v eno je skoval
in v meni vzklil je – kakor v njih – naš cvet.
Vsem, ki jih ljubim, bom zapel na glas,
razsipan dušo, razsejal srce
v brezmejna polja, ki za nas zore,
in človek bom, ki terja ga naš čas!
Lojze Krakar: Vojna
Prišli so in rekli: pridi.
Odšel je in ni se vrnil.
Prišli so in rekli: pridi.
Odšla je in ni se vrnila.
Prišli so in rekli: pridi.
Ubili so ga na pragu.
Prišli so in niso nič rekli.
Posilili so jo na pragu.
Prišli so v majsko jutro
z neslišnimi koraki.
V leden večer prišli so
na konjih okostnjaki.
(Lojze Krakar: Ob poti rastem in sem poln prahu, Mladinska knjiga,2006)
