Jaz sem kakor osamljeno drevo
ob robu razviharjene ravnine,
šibak in sam, brez trdne korenine,
ki bi zagrizla se v peščeno dno.
Zaman iztezam veje pod nebo,
viharji me do sonca ne pustijo.
Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo
in s srdom me teptajo ob zemljo.
A vendar, ko v najhujši bolečini
mi brizgne živa kri iz dna srca,
ko me prekolje strela po sredini,
hoteč me vreči strtega ob tla,
se vzpnem v poslednji, silni veličini
in zrastem kakor plamen do neba.
(Pesmi štirih, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1953)
Drage bralke, dragi bralci, zakaj vi radi berete poezijo? Jo ustvarjate? Svoja razmišljanja nam pošljite na [email protected]. Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed. Veliko ustvarjalnosti!
